Šel sem
v dolino. Črpalka. Lekarna. Trgovina. Drevesnica…
Na
črpalki sem bil tretji v vrsti. Iz oči v oči s tremi zaposlenimi. Mlajša sta
klepetala, najstarejši je denar jemal…
Lekarna.
Že od daleč zagledam vrsto. Bil sem deveti, čakajoči pred vhodom, pet jih je
bilo notri. In bi se obrnil, jadrno, ko ne bi nabavljal nekega Medeksovega
krepčilnega sirupa, za Malo. Ji je, po nekih virozah, odpornost padla…
Trgovina.
Prodajalke ljubeznive. V mimohodih. Pred edino delujočo blagajno pa, spet –
vrsta, vse do trsta…
Drevesnica.
Na srečo stari znanci. Hitro postrežen.
Kakorkoli,
dolina mi je vzela prvi, dve uri. Bi šlo krepko hitreje, ko ne bi bilo,
praktično povsod, vrst.
Drugi
dve sem porabil, da sem tri kakije posadil. Si nisem mislil, a sta šli.
Tretjemu
paru, ur, sem košnjo namenil. Saj bi lahko še dlje, kosil, imam še precej trave
pred seboj, a kaj, ko sem načrtoval tako, kot sem. Obenem pa mi je ročaj kose odtis
pustil, v podobi oDtiščanca…
In
tista dodatna, sedma, pa je šla k jablani. Sem ji mislil do konca frizuro
urediti, a je velika, obenem na bregu, pa lestev niti sanjati ne gre, ob njej,
kaj šele uporabljati. In se je treba z »daljincem« znajti, s škarjami na
teleskopski palici. In je ostala polovica neobrezane. Dočim se je meni, povsem
do vrha, napolnilo tistega dovolj-imam-za-danes…
Ni komentarjev:
Objavite komentar