Ne maram lahkih!

Ne maram lahkih, in lahkega, vseh, in vsega. Preveč me na neko govno spominja, do katerega sleherni drekobrbec zmore dospeti, pa si ga v kroglico valiti. In od taistega govna živeti. Vsaj nekaj časa.

 

Da, res je, so, ki z govnom zmorejo, celo potrebujejo ga. Verjetno radi tega, ker nikoli daleč od njega niso zmogli biti, morda celo radi tega, ker mu. tudi sami, pripadajo, a to je njih problem, ne moj. Naj se v kroglice dajejo, kolikor jim je volja, naj drug v drugem uživajo, celo drug skozi drugega sebi neko pomembnost iščejo, naj, vendar čim dlje od mene, ker, preprosto – ne maram lahkih, in lahkega, vseh in vsega!