Na liniji

Vedo, nisem na liniji, in to je velik greh,

bolj daljnovidna stanja bivajo mi v očeh,

pa tudi zmorem znati, kaj realno je, kaj ne,

ko klatež se priklati in obljublja prav vse…

 

Še več, zmorem odkriti, kaj v tem klatežu leži,

če je dosleden, in pošten, če v glavi kaj svetli,

pa mi lahko obljublja, povprek, ko bi moj glas,

a butec nepošten niti parterju ni v okras…

 

Vedo, nisem na liniji, mi ni težko priznat,

povsem drugače, kot ostali, se hitim ravnat,

je zame obče mnenje navaden kup gnoja,

ker vsakdo le hiti, da nič ne ve, in več gobca…

 

Priznam, nisem na liniji, drugače vidim svet,

pri meni na nogah stoji, v predsodke ni vpet,

obenem pa velja mi ta, ki mi dokazat zna,

da v srcu je bogat, in da v betici luč ima…

 

Na liniji je varno, se na njej ves svet vrti,

od pradavnine dalje v čredah tečejo poti,

a meni ni zabavno, ker, če v čredi hočeš bit,

ko hodiš, vedno, pred seboj zreš rep in neko rit…

 

Vedo, nisem na liniji, nikoli nisem bil,

nikoli v vetru se krivil, nikoli se levil,

v zaman sem spuščal glas, v zaman je vse, kar sem počel,

a sebe vsaj sem venomer, in hipec vsak, imel…

 

In zdaj, ko se ozrem nazaj, in delam rezime,

še bolj kot prej zavedam se, da nor je ta, ki ve,

bi takšne morali drugam, na Luno vsaj, selit,

da nekega povprečja ne bi mogli več kazit…