Pravijo,
nekateri, da se z odpuščanjem izkazuje plemenitost. Sicer nisem najbolj
prepričan, da je temu res tako, kajti tudi odpuščanje mora delovati po nekih
zakonitostih, in je potrebno vedeti o tistem komu smeš odpustiti, pa kakšno
ravnanje odpuščaš… v nasprotnem ni več nobene ločnice med nedopustnim in
dopustnim, nemoralnim in moralnim…
Kakorkoli
že, tudi ko bi bilo odpuščanje merilo plemenitosti – ne želim biti plemenit! V
življenju sem velikokrat odpuščal, in odpustil, ne da bi enkrat samkrat, kasneje,
neko vsebinsko spremembo zaznal. Z izjemo tega, kakopak, da sem samega sebe po
glavi bil, češ butec-bebasti…
Dovolj
mi je odpuščanja! Čemu bi, ko pa tudi jaz samo eno življenje živim, čemu bi, ko
z odpuščanjem drugemu olajšam, meni pa, še vedno, storjeno mi na plečih ostane.
Če ne drugače, potem v podobah bridkih spoznanj, ki znajo dodobra zagreniti,
uničevati, nižati kakovost preostalega.
Res je,
v svinjaku biser ne zmore sijati, in prav tako ne zmore odpuščanje biti
učinkovito, kajti – ko bi bilo kaj takega moč, potem svinjak ne bi bil svinjak!
Pa…
Kdor si
nekih odpustkov želi, temu, vsekakor, ni k meni iti, naj do prvega farja stopi,
tam jih delijo, po dolgem in počez. Tam je, v končni fazi, povsem vseeno, to,
kdo si, kaj si, kakšen si… le v »pušico« poškilijo, če si se z zadostno
naklonjenostjo izkazal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar