Še
dobro, da znamo se s svetom vrtet,
sicer
bi se nam zavrtelo,
že res,
da kdaj zadaj, in drugič bolj spred',
kdaj
suho, in kdaj bolj debelo…
Če kdaj
zaustavi za hipec se čas,
ni
sile, se vsaj mi vrtimo,
v
preteklost ponese ravnanja nam glas,
potem
spet v bodočnost hitimo…
Kot
valček, nazaj, in spet malo naprej,
kako
bi, po taktih, drugače,
morda
do zelenih dospeli bi vej,
ko ne
bi odločale hlače…
So v
hlačah modrosti, spoznanj pravih bit,
sodnik
vsega stvarstva pa čreva,
iz roda
v rod isto znanje učit
še
slednji si rod prizadeva…
Iskalci
nenehni smo istih resnic,
že v
zibeli so nam dajane,
ne vem,
je še vedno pristojnost mesnic,
da
nudijo sveže možgane?
Na
en-dve-tri, en-dve-tri, složno v zasuk,
po
notah življenjskega speva,
na
cesti je šola, in v šoli je uk,
ki
množično rado odmeva…
A kaj
bi jezili se, enkrat si živ,
pa
živi, kot zmoreš živeti:
ponavljaj,
predano, v jati svoj čiv,
in
pusti se s časom vrteti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar