Odela
sta se v mašne gvante,
gospod
Hudič in brat mu bog,
najela
glasne muzikante,
zroč
Zemljo, in nek nov njen krog…
Je prst
presuha, žejna čaka,
človeček
pa priročna uš,
prav
zlahka tujo kri pretaka,
v imenu
nekih večnih duš…
Ti kriv
si, bog veli Hudiču,
napol
pijan, sijočih uh,
ker ti
človeškemu si niču
s
pogoltnostjo namazal kruh…
In
godci godejo razgreti,
neštete
pesmi svetih krav,
vse
bolj v očeh je mržnjo zreti,
brez
mask se čas je v ples podal…
Ah, ne,
se zlodej noče dati,
sam
dobro veš, da kriv si ti:
si
moral z blatom se igrati,
češ da
se s časom pozlati…
In sta
objeta vkup nagnila,
pospravljena,
brez vseh zamer,
z
oblakom si pogled zakrila
na
steklo, ponorelo zver…
Ni komentarjev:
Objavite komentar