Z metuljem…

Ko kdo me povpraša,

če Istra je »naša«…

Kaj »naša«, je moja, kot moj je ves svet!

Kjer dlan je iskrena,

beseda mesena,

povsod znam med zvezde in v sanje letet!

Še »ampak« mi pravi,

za »mi« se postavi…

Kje »mi« je, da sije, nebo kje v očeh?!

Vsled lastnega »jaza«,

ednine obraza,

vrlina osreči in peče vsak greh!

Pa… stari rodovi…

in »naši« bogovi…

Saj nisem iz deske, da plot bi častil!

S poljane vse cvetje,

je moje imetje,

z metuljem bom dušo v barvitost ovil.