Vsake toliko se zgodi, da v ospredje
stopijo zadeve, kakršni sta “naša kultura” in “naše vrednote”. Zanimivo je, to
“naše”, z več zornih kotov, pa se nekaterih lotim s tem zapisom...
Prva stvar, ki je zanimiva, da nam
je za “kulturo” in “vrednote” mar izključno takrat, kadar se (za)čutimo
ogrožene, osebno ogrožene, medtem ko nam sicer te svete stvari ne silijo
pretirano ne v misli, ne iz ust, kaj šele v ravnanja. In bi se dalo sklepati,
upoštevaje to drobno dejstvo, da sta “naša kultura” in “naše vrednote” bolj
pripomočka, s katerimi sebe, svoja izkazovanja opravičujemo, kadar se ogrožene
(za)čutimo, kot pa neka vsebina, do katere bi “nam” resnično bilo kaj mar, kaj
šele, da bi jih tudi živeli...
Druga stvar je tista, ki bi se jo
dalo obravnavati v povezavi z jezikom in z nekimi pravnimi normami: besede
“moj”, “najin”, “naš” so svojilni zaimki, in kot taki odražajo odnos
posameznika do določene lastnine, pa bi bilo prav, ko bi s takšnimi zaimki
nekoliko previdneje ravnali, kajti - sam uporabljam “moj” takrat, kadar je
nekaj mojega, “najin”, kadar je najinega, in “naš”, kadar je našega, pomeni, da
tovrstne izraze uporabljam izključno takrat, kadar sem z nečim doprinesel k
temu, da sem nekaj (so)ustvaril, pa si zaradi tega tudi smem taisto -
(so)lastiti...
Tretja stvar tudi sega na
kombinirano jezikovno-pravno področje, in pravi tako, da se lahko v imenu
nekoga, kogarkoli, opredeljujem le takrat, kadar je ta nekdo bodisi opravilno
nesposoben (in imam ustrezno pooblastilo, da v njegovem imenu nastopam), ali pa
kadar me ta nekdo, iz kateregakoli razloga, pooblasti, da zagovarjam njegova
stališča, interese. Močno dvomim, da kdorkoli (osebno) pozna tisto, čemur
pravimo “narod”; še bolj dvomim, da so stališča tega “naroda” tako usklajena,
da bi jih lahko kar počez kot vsem enaka obravnavali; in še dodatno močno
dvomim, da kdorkoli razpolaga s pooblastilom, na katerem bi bil podpisan -
“narod”...
Četrta stvar pa že posega v samo
vsebino, torej neposredno h kulturi in k vrednotam...
Presenečen bi bil, ko bi slišal nekega
avtorja izjaviti, da so njegove stvaritve del vseh, da so jih vsi
(so)ustvarjali, in se je on k njim le podpisal. Bi prej trdil, da gre pri
ustvarjanju kulture za neke osebne pristope, za avtorska dela, kar bi pomenilo,
da je Prešernov Povodni mož Prešernov, in da bo tudi Cankar svojo Skodelico
kave kar pri sebi obdržal... oba sta ju še kako potrebovala, za časa svojega
življenja, ko jima je narod izkazoval svoj odnos in pojmovanje te “naše
kulture”...
Celo za Avsenike, Slake... močno
dvomim, da bodo pristali na to, da se ob določenih pesmih “mi” podpišemo. Nak,
so povsem zadovoljni z “našim” prispevkom k njihovemu ustvarjanju, saj vsaj oni
(pre)živijo ob “našem” vriskanju, jodlanju in poplesavanju na njihove viže...
oni ja, so ustreznejši “naši kulturi” kot marsikaj, če ne že kar vse ostalo...
Kaj pa je, potemtakem, zares ta
“naša kultura”? Morda to, da so vse trdnejše (knjižne) založbe, ob silni “naši”
skrbi za kulturo, propadle, ali pa so na robu obstoja? Bifeji namreč niso.
Morda to, da so v Narodnem muzeju, tistem vsedržavnem, izjemno zadovoljni ob
“dnevih odprtih vrat” (takrat, pač, ko ni potrebno plačati vstopnine), ko
beležijo rekordnih dvesto, morda celo tristo obiskovalcev (običajno družine, ki
se podajo - tudi v muzej - na izlet), v enem dnevu? Ko pa jih na stadion
spraviš, v hipu, tisoče...
Je “naša” kultura, kdo bi ga vedel,
to, da sila redki pozdravijo trgovko, uradnico, voznika avtobusa, uporabijo
čudežni besedici “prosim” in “hvala”? Ali to, da se najdejo celo takšni, da
izsilijo zaustavitev prometa, da neki starejši osebi pomagajo priti varno prek
prehoda? Vrag si ga vedi, če se prav teh stvari bojimo izgubiti, a če se, potem
- brez skrbi, tudi drugod po svetu so večinoma natanko takšni “naši”...
Pri vrednotah je zadeva povsem
identična. Če je vrednota človečno sobivanje, potem ugotavljam, da se sobivanja
kot takega, ne znamo iti, kaj šele človečnega. Če je vrednota “vera”, potem se
bojim, da je njeno jedro prej strah pred kaznijo, kot iskreno upoštevanje
naukov, saj, ne nazadnje, niti zveličanega vzornika, ki naj bi “nas” k sebi
popeljal, ne upoštevamo: on je živel skromno, uvidevno, (raz)dajal se je
drugim, “mi” pa smo pogoltni, “prodorni”, sebični...
Je “naša vrednota”, morda, jezik? Če
je, potem me čudijo vsi r.i.p.-ani lol-i, pa čau-čauči, in razni hojla... da o
hujših spakedrankah ne govorim, in me čudi, ko zrem napise na lokalih,
trgovinah, med katerimi jih tako malo v “vrednotenem” jeziku najdem. Ali pa se
“naše” vrednotenje izkazuje v tem, da je potrebno krepko večino odraslih, potemtakem
(iz)šolanih, (na)učiti tega, kako se povsem preprosta prošnja za sprejem na
delovno mesto zapiše?
A, sem se že spomnil, domovina je
“naša vrednota”! Katera? Tista, ki sem jo, prek svojih certifikatov, prodal
najboljšemu ponudniku, zvečine tujcu? Tista, ki sem jo gledal propadati, a je
propadati nisem videl, dokler ni stiska tudi mene prizadela? Morda tista, ki
ima “zemljiško knjigo”, in je v tej knjigi dobesedno vsak milimeter opremljen s
podatkom o lastništvu...
Ko malo bolje pogledam, se mi zdi,
ne vem čemu, da so “naše vrednote” čim boljša služba, redna plača, čim več
denarja in materialnih dobrin... pa čim lepše živeti, dobro jesti in piti...
zaradi česar “nam” zadošča spoznanje, da “živimo”, in se niti po tem ne
povprašamo: čemu sem na tem svetu, mu kaj sploh doprinašam?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar