Mihec se je polulal!

Mirovnik: Marko, kaj si naredil Mihcu, da se joče?!

Marko: Ničesar mu nisem naredil...

Mirovnik: Si prepričan? Mihec mi je povedal, da si bil grd do njega.

Marko: Ne pa nisem, samo rekel sem mu, da je polulanec.

Mirovnik: In zakaj si mu to rekel, nisi mogel biti tiho?

Marko: Zato, ker se je polulal, in je imel vse hlače mokre.

Mirovnik: Ampak... zakaj si mu moral reči, da je polulanec?

Marko: Zato, ker je, ker se je polulal.

Mirovnik: Dobro, ampak Mihec je že sam vedel, da se je polulal...

Marko: Zakaj sem potem jaz kriv, če sem samo povedal tisto, kar sem videl?!

Mirovnik: Ker si s tem Mihca prizadel.

Marko: S čem sem ga prizadel?! S tem, da sem povedal to, kar sem opazil?

Mirovnik: Ne, pač pa s tem, ker si mu rekel, da je polulanec.

Marko: Kdor je priden, je pridnež, kdor nagaja, nagajivec, kdor skače, skakalec... in kdor se polula, je polulanec!

Mirovnik: Ampak, ko mu ne bi rekel...

Marko: Da je polulanec? Bi potem Mihec ne bil - polulanec? Ali samo tega ne bi bilo, da bi mu jaz povedal, da je to, kar je?

Mirovnik: Ljudje smo občutljivi na besede, ki nam jih drugi namenjajo.

Marko: Tebe niso učili, da je treba po resnici govoriti?

Mirovnik: Seveda, da so me, ampak včasih je dobro kaj zamolčati...

Marko: Ko ne bi povedal, da je polulanec, bi potem Mihec ne bil - polulanec?!

Mirovnik: Seveda, da bi bil, ampak... 

 

Včasih je dobro, da Mihec odraste. Takrat, morda, spozna, da niso krive besede, ki o dejstvih govorijo, pač pa sama dejstva.