Naprodaj…

Se lomijo v kapljicah solze svetlobe,

že dolgo odlaga se prah skozi čas,

in prav sramežljivo v kot temne sobe

potuhnila peč je, razpoke, v okras…

Škripave so deske na tleh, in zidovi,

še vetrič obzirno prek strehe drsi,

premnogi spomini, v podobah, kot novi,

je klop v peč tiščala, že dolgo je ni…

Na mizi kozarec, izpito življenje,

ujet v pajčevino, ki več ne lovi,

ni sanj, izpuhtelo je slednje hotenje,

tišina v neskončnost po plesni diši…

In krog, vse zaraslo, z grmovjem zakrito,

stezico korak je kar sproti iskal,

nekoč valovilo je v ples zrelo žito,

zlat mesec pa pesmi je verze česal…

Zdaj le še številke, podobe izplena,

ne zmorem, predrago je zame, priznam,

za zgodbo, ki v znoju bila je pojena,

a zdaj je postala zgolj tisti prodam…