S klopi…

Na klopi srce, že povsem zarjavelo,

postrani ga malček zanaša,

nekoč je do sonca žareti hitelo,

zdaj lepi nanj prašna se kaša.

Kdo ve, komu pot je vodila korake,

zaljubljene, bržčas sanjave,

kdo tkal je iz puhaste pene oblake,

s klopi, prek nebeške planjave.

Šepeče, letijo podobe nekdanje,

nasmeh, in v njem dva objeta…

morda pa so z njim le izpele se sanje,

v njih želja, nikdar doživeta?

Sameva. Le tu in tam tujec ga zmoti,

da v času si nov dan utrne.

Življenje je čudno, prav rado se loti

in sanje na glavo obrne…

Na klopi srce, že povsem zarjavelo,

prek njega minulost se vleče.

Se v cvetno poljano je jutro odelo,

dehteče, medeno dišeče.