Med
vrhovi pno se v čase,
še v
tiste starodavne,
slike
neke višje rase,
od
resničnosti bolj slavne…
Pno se,
pno, bi še letele,
te
podobe slikovite,
gnale,
bile, trle, mlele,
krvoločne,
nikdar site!
Nenačelnost
je vrlina,
sluzavost
brez meje,
lastna
koža stvar edina,
ki
zares kaj šteje.
Vselej drugi so nam krivi,
mi ne
znamo biti,
kaj
bili bi, smo zgolj živi,
in –
navadne riti!
Pa
častimo njih, če dajo,
dokler
bodo dali,
ko ne
dajo, zlahka krajo
bomo
prepoznali.
Človejak?
Beda dvonoga,
borna
neka slika:
sebi
samemu nadloga,
sebi
samemu spotika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar