(v
spomin na neko psičko)
Blesteče
kipelo veselje je snežno,
prek
trate življenja, in lepšalo dan,
že
hipec, trenutek, naklonjen zgolj bežno,
priklical
pogled je, v globine predan…
Beseda
ji znala je radost buditi,
za dlan
pa razdala je svoje srce,
v
ugodju dotika je zmogla tešiti,
deliti
bridkosti, sušiti solze…
In
zdaj… se je skrila, po poti zavila,
ki vodi
do tja, kjer nazaj se ne da,
živela
je v sreči, in srečo krasila,
počiva
v oblakih iz večnega sna…
V
spominu pustila je mnoge odtise,
razdala
je vse, kar je zmogla imet,
prav
zlahka je reči, in ni, da le zdi se:
brez
nje utrpel bi v lepoti ta svet!
Ni komentarjev:
Objavite komentar