Obraz

Z obraza znoj znoji se prek oranja,

zarisale so brazde leta v čas,

in v vsaki nek spomin svoj del ohranja,

in v vsaki nek uspeh in nek poraz…

Gredo kot struge sušnega potoka,

počez, navzven in rahlo v vse smeri,

sipine smeha, otiščanci joka,

brez sonca in dežja nebo mrtvi…

Zarisale so dneve in večere,

še jutra, ki so tekla v nek svoj dan,

noči prečute, drobne vse zamere,

ko up ni bil po volji naravnan…

Zakladi skrinje zlate iz meglice,

brez njih zgolj v prazno prazno se vrti,

ni maske, ki budi nasmeh čez lice,

ni maske, ki dež zvabi iz oči…

Besede trpke rezale so v tkivo,

je hlad zamrznil cvet premnogih vej,

odmiralo brsteče je, igrivo,

na poti do neba, in še naprej…

V daljavi zvon za slednjega odzvanja,

že stokrat v mislih sem vso pot premlel,

bi znova vse, in znova vsa kesanja,

in spet razdajal raje bi kot vzel…