Vetrič zapiha…

Vetrovi razpihajo listje in prah,

prestavljajo, zlahka, vse, kar je brez teže,

utvare razblinjajo v svojih rokah,

še maska na plano ob vetriču seže…

In sploh ni pomembno, s katere strani,

za množice šteje že to, da zapiha,

pa svet se v trenutku po novem vrti,

ko se med zaslužne vrsti vsak pavliha…

Po modi prav radi, brezmodni pajaci,

ne šteje vsebina, kjer drugi – tam vsi,

zgolj prazno ob praznem, in kraca ob kraci,

največja ničeta pa vrh pogosti…

Ko vetrič zapiha, ušive vse biti

menjavajo mnenja, in držo, povprek,

zavetja poiščejo v novi si riti,

iz leta v leto, iz veka v vek.