… in
nikoli ne boš sam.
Stavek.
Nekajkrat sem ga slišal, namenjenega meni. Na zadnje letos.
Stavek,
ki govori izključno o tem, da tisti, ki mi ga izreče, meni, da me pozna, dejansko
pa bore malo o meni ve.
Stavek,
ki posega v moje vedenje o meni, kakopak tudi v moje doživeto, na način, ki
niti pod razno ne ustreza dejanskim stanjem, še huje, na način, da moje
zavedanje samega sebe pod vprašaj postavlja.
Ne
nazadnje, stavek, ob katerem bi lahko, ko bi se mi tako hotelo, crknil. Od
smeha, kakopak.
Na svojih
poteh sem bil vedno sam, in vsi tisti, ki so se mi, po nekih »razmeglitvah«,
tozadevno pridružili, nikoli niso bili z menoj. Četudi se jim je zdelo, da so.
Ni komentarjev:
Objavite komentar