Ko
večnost za večnostjo večnost utaplja,
škržati
odlagajo v brajdah svoj spev,
v
solinah potika za kljunom se čaplja,
kos
čaka večer, da bo z vrha blestel…
Le
puhaste sanje neba dlan gladijo,
potihnil
je muren, žari sončen dan,
blag
vetrc, ki bela ga jadra lovijo,
nalahno
drseča čez modro ravan…
Pod
borom, košata je senca, hladeča,
v daljave
pogled mi raznaša oči,
in
smola, da sreča medi se, dišeča,
da
duša, kot ptica, v višave leti…
Stegujejo
roke prek polj artičoke,
se
kmalu jim krone razprejo v okras,
na
straži ciprese, visoke in sloke,
ki v
nedra ujele premnog so že čas…
Bilo
je, in bivalo zgolj da premine,
so leta
razvila se v hrup, vsepovsod,
občasno
se vračam, v nekoč, med spomine,
zastanem
na poti, ki vodi od tod…
Ni komentarjev:
Objavite komentar