Do hipa še...

Minevala so dolga leta, in vetrič legal je v mrak,

brstela v smehu so dekleta, je brodil med čermi korak,

poti so se v neznano vile, žarelo v dalji je nebo,

a sanje, z upi vred, tonile so v hlad, ki legal je v oko…

Jesen sivila je kostanje, gostil se nič prek golih vej,

izpelo v molk se je vprašanje, vse manj veljalo je naprej,

kot zrna peska, dnevi, leta, je v prazno sipal čas svoj čar,

še pesem, nikdar prav zapeta, podala v svet se je utvar…

In polja v slani mrla so cvetoča,

so žarki bledi božali zaman,

iz dneva v dan več novih ran, greni podlaga, stara, žgoča,

nekoč pa segalo nebo je vse do sanj…

In zvezde plahe so se v noč gasile,

da onemele bi na dnu morja,

za valom val preko obal, razjedajo me tihe sile,

bliža se hip, ki v tihem vsak korak obda…

Marš!

V času države

brez repa in glave,

brez zrna morale,

je kot – sredi štale!

Vsak dela za sebe,

nikogar ne jebe,

le stvar položaja

uspešna je kraja!

Pa majhne tatiče

ženo pred biriče,

a pravi tatovi

gospodje so novi!

Politična srenja

se prav nič ne menja,

kot prasci sred' žita

glede apetita!

Vsi radi dobijo

in zlahka mižijo,

da le dobro kane

v žepe izbrane!

Uperjajo prste

v sovražne jim vrste,

a kaj, ko se zdi,

da za vsemi smrdi!

Politik se smeši,

trdi, da odreši,

a nič nam ne hasne

brez – marš v tri krasne!

Bilo je (a več ni)...

Je včasih bilo res hudo,

v časih brez vseh demokratov,

in njihovih umnih traktatov,

še sonce je komajda vzšlo

na svoje vsakdanje nebo…

Grenak bil za dnevom je dan,

nas niso pri miru pustili,

do penzije so nas gonili,

ubog celo bajtarski stan

je bil v tovarne nagnan…

Za hiše jemali od ust,

v Alpininih modnih korakih,

ni kruh se ponujal v smetnjakih,

sramota, celo na popust

je bil sindikalen dopust!

Vrtel se je svet enoznačno,

res, prav dolgočasna je slika,

če vsakdo premore zdravnika,

betico napolni si zračno

v šoli, in to še – brezplačno!

So, k sreči, se našli junaki izbrani,

geografi, obramboslovci, politologi,

osemenjevalci in drugi razni agroplani…

od sreče donijo deželni zdaj logi!

Iz pikic vse...

Prav vsak oblak je del neba,

in prav vsak cvet poti razvleče,

da mu metulj, ko se poda

lahkotnih kril, nežno šepeče…

Prav vsaka zvezda v sebi sije,

preden  razdaja se v temo,

je isti dom, da solza vzklije

in da nasmeh zbistri oko…

In kamenček vsak, ki v spotiko

se znajde, oster in grenak,

le zaokroži neko sliko,

na njej pa šteje vsak korak!

Ne hodi, takrat...

Ko bodo plameni poslednjič objeli,

objeli, izželi vse moje strasti,

in prsti ne bodo nikdar več povzpeli

v nebo se, kjer pesem se tiho medi…

tedaj, oh, tedaj ne razgrinjaj v spomine

besede številne samotnih vseh dni,

se slednji izteka, v čakanju da mine,

kaj glas mi bo prazen, če zanj me več ni?!

Kar zmoglo se dati je, to se je dalo,

vrag vedi, če vreden zamer sem prav vseh,

po krivem je marsikaj grenko pognalo,

in marsikaj znašlo se tam je, v smeteh…

pa, prosim, ne hodi mi v družbo jokati,

ne daj, da z oblakov te žolčno bom klel,

dobil sem, prav vse, kar se dalo je dati,

predvsem pa – preveč sem v prazno verjel!

Temni nebo

Razlile so zvezde vse zlate povesti,

do zadnje postaje korak gre v neznano,

med luknjami v davno pozabljeni cesti,

in v jarku trohni, vse nekoč spoštovano…

kovani so čevlji, ječeči oblaki,

odmevajo pesmi razgretih pesti,

zdaj najbolj prodorni med vsemi bedaki

so, spet, praporščaki, in svet jim sledi…