Do hipa še...

Minevala so dolga leta, in vetrič legal je v mrak,

brstela v smehu so dekleta, je brodil med čermi korak,

poti so se v neznano vile, žarelo v dalji je nebo,

a sanje, z upi vred, tonile so v hlad, ki legal je v oko…

Jesen sivila je kostanje, gostil se nič prek golih vej,

izpelo v molk se je vprašanje, vse manj veljalo je naprej,

kot zrna peska, dnevi, leta, je v prazno sipal čas svoj čar,

še pesem, nikdar prav zapeta, podala v svet se je utvar…

In polja v slani mrla so cvetoča,

so žarki bledi božali zaman,

iz dneva v dan več novih ran, greni podlaga, stara, žgoča,

nekoč pa segalo nebo je vse do sanj…

In zvezde plahe so se v noč gasile,

da onemele bi na dnu morja,

za valom val preko obal, razjedajo me tihe sile,

bliža se hip, ki v tihem vsak korak obda…