Trate
v zvezde so odete,
sonce
jim nasmehe greje,
spletle
žarke so v sonete
ptice
prek žgoleče veje,
cvet
prebuja se dehteče,
vetrič
tisi zašepeče…
Sramežljivo
se stezica
osamela
nekam vije,
kakor
zgodba preko lica,
v
času se koraku skrije,
mladi
časi, časi sreče,
dogori
vse koprneče…
Reka
teče, od izvira,
od
izvira, v pesmi tuje,
izpodjeda
in podira,
rane
nove načrtuje,
v
svet zagrize, in odnaša
žitna
polja, mlade trave,
dneve
šteti ne odlaša,
ko
jih nosi v daljave…
Se
gosté pred mrakom pene,
ni
sinjine pod oblaki,
še
besede zgolj strupene
v tej
ničvredni so navlaki,
prva
slana cvet prekrije,
tisa
v veje vetrič skrije…
Sramežljivo
se stezica
osamela
nekam vije,
kakor
zgodba preko lica,
v
času se koraku skrije,
mladi
časi, časi sreče,
dogori
vse koprneče…
Ni komentarjev:
Objavite komentar