Za kapljo kap...

Umiraš, v meni, počasi, a vztrajno,

tako, kot umiral v tebi sem jaz,

čas rane prekriva, ozdravi vse, trajno,

in bol vse redkeje spolzi čez obraz…

postajajo neme besede neštete,

še upu vseeno postaja za vse,

čemu večeril bi večere preklete,

čemu v bolečini prebujal bi sne?!

Za kapljico kap, za podobo podoba,

nemar je kot goba, izpije še strup,

se je potrpljenje prelilo prek roba,

ne bo več krasil dni pretežkih obup!

Oziral predolga sem se vsa ta leta,

misleč, da po svoje zares prav ne smem,

a kaj, vsakdo sebi le, zase obeta,

še sam bom poskusil, če znam sploh, ne vem…

Je nekaj življenja mi, bojda, ostalo,

ga zase, prav zase še nisem živel,

morda pa mi lepše bo sonce sijalo,

če dal bom prav toliko, kot bom prejel?!

Za kapljico kap, sanje so dogorele,

kdo ve, če bo zneslo, se stežka učim,

obenem, če dušo mi bodo izžele,

čemu še, za koga naj sploh še živim?!