Ti
pogledam v dna širjave,
v dna
širjave, v rosne trave,
misli
črne in solzave
izpuhtijo
mi iz glave…
Vse
od jutra, že zarana,
dan buditi
žalost hoče,
v
duši je pri rani rana,
v
črnem še nebo se joče…
Sem
zastavil mnoga pota,
se podajal
zvezde šteti,
a se
znal je le kot zmota
vsak
korak mi razodeti…
Krog
in krog obrazi isti,
prodajalci
in vzpenjače,
glodali
bi do obisti
vse,
kar malo je drugače…
Steze
mnoge poteptane,
v prazne
teme, brez odmeva,
mene
mikajo poljane,
šir
vetrovnega napeva…
Dobra
sestra, tolažnica,
tolažnica,
rajska ptica,
zbujaš
mi nasmeh čez lica,
zvesta
moja steklenica…
Ti
pogledam v dna širjave,
v dna
širjave, v rosne trave,
misli
črne in solzave
izpuhtijo
mi iz glave…
Vrag
naj vzame, naj ukrade
še ta
dan, ki jutri čaka,
ne
bude oči več nade,
žalost
v žilah se pretaka…
Vrag
naj vzame, naj izpije,
iz poslednje
steklenice,
moj korak,
naj bol se skrije
v
temno noč, med mrtve ptice…
Ni komentarjev:
Objavite komentar