Absurd našega absurda

Zanimivo, a ljudje, ki se za umne izkazujejo, se otepajo politike, zlasti izstopajočih položajev, ki jih zasedejo izjemoma, in še takrat za določen čas, pa, če se le da, takšnih, ki izvršilne moči nimajo, in še to navadno tedaj, kadar jih v to prepriča neizbežnost stanja, dejanskost potreb. Potemtakem ni težko ugotoviti, da je politika magnet za tiste, ki se ravno najbolj umni nikomur ne morejo dokazati, z izjemo samim sebi in med seboj..

Navadno na praktične, izvršilne funkcije prihajajo ljudje s praktičnim, enostavnim umom. In recimo, da so pogojno celo vsaj minimalno pametni, pa usposobljeni, jim nikakršna znanja pri odločanju niso v bistveno pomoč, saj so kot prvo samozaverovani in vedo, da imajo prav (sicer se sploh ne bi potegovali zanj), kot drugo pa so neomajni v tem svojem prav, ne dopuščajo, da bi ga tudi drug(ačn)i imeli, predvsem pa so, navadno je temu tako, na prvih stopnjah razvijanja uma kot takega, vsega lačni, v svetu, v katerem vse vidijo, a vsega nimajo, zatorej tudi oblastiželjni, bolno, dobesedno, saj je položaj, moč, edino sredstvo, s pomočjo katerega lahko do obojega pridejo: do svojega prav (in z njim do svojega sveta) in do svojega imetja!

Potemtakem je pretežen del politikov sestavljen iz primerkov, ki so jim dana razmišljanja o preprostih vzročno-posledičnih povezavah, in zmorejo, upam, da vsaj malo, nekako celo "predvidevati", a žal le v ravni liniji, medtem ko jim vsi možni odkloni, pri problematiki, ki je ne dojemajo, nasploh predstavljajo nerešljive zanke. Zatorej, če želiš imeti dobrega, poslušnega vojaka, izvrševalca, če želiš na vsak način nekaj doseči, četudi "šparanje", daj izvršilno moč v roke butcem! Njim je za vsebino malo mar, niti pod razno ne dojemajo širine posledic, pa bodo optimalno dosegali želene rezultate. Težava je, pri tem, le v dejstvu, da kratkoročno delovanje zmore, pa naj se trenutno še tako učinkovito in uspešno kaže, povzročati dolgoročne posledice, zlasti, če ne celo izključno (če daš butcu v roke moč, le kaj lahko potem pričakuješ dobrega, v odsotnosti čudežev?!), nezaželene, škodljive, slabe.

Pa da ne bi kdo kakšno slučajno podobnost iskal z dejanskimi razmerami. Zapis temelji na razmisleku, naključja so izključena.

Najboljše je - ne misliti!

Zlasti v tej državi je dobro biti – govedo! Kajti, ko zastaviš misli, ugotoviš, v čem si se znašel…

Kaj misliti, denimo, o nekom, ki je dosledno nedosleden, pa vse samo skozi sebe gleda in vidi, in je sam le zaslužen, čeprav ni, krivi pa so drugi, vsi, čeprav je kriv prav on?! Kaj misliti, denimo, o nekom, ki neke odstotke v ugotavljanju verodostojnosti pozna, v imenu državne dobrobiti, seveda, kadar drugim očita, a taiste odstotke zanemari, zlahka, češ da je edini, ki pozna, ve in zmore? O nekom, ki drugemu očita, ko ga partnerji zapuščajo, in svojim nekdanjim partnerjem očita, ko zapuščajo njega? O nekom, ki poziva na ulice, ker on ve, da tako mora biti, obenem pa drugim, ki zgolj isto počno, destruktivnost, zle namere očita? Je morda, sledeč lastne frustracije in potrebo po brezpogojni samopotrditvi, neuravnovešen? Je, morda, le pokvarjen? Ne vem, mi je vseeno, kajti v prvem primeru ne morem pričakovati normalne, v drugem pa poštene države!

Popolnoma vseeno mi je, kaj kdo o takšnih misli. Le to vem, da sam nisem plačan, da bi tovrstne primere na svojih plečih nosil.

(do)misli(m)

Mislim, da domislim. Da misli odpravim, torej, jih zaokrožim, pa potemtakem - odveč postanejo, nepotrebne?!
Groza, ne gre! Bolj kot se mi zdi, da sem se premaknil, bolj se nove porajajo. In dvome, vsakokrat, s seboj prinesejo, kajti...kaj pa, če ni tako? Si vse upošteval? Bi se dalo drugače?

Kakopak, ni tako! Čeprav je, tako. V neki ozkosti, moji. V nekem trenutku, ki pa je pomanjkljiv. V njem sem namreč že marsikaj pozabil, iz nekih prejšnjih trenutkov, in v njem je še več tistega, česar ne poznam, in lahko, le deloma, upoštevam, na domnevah temelječ. Skratka, bolj ko pot osmišljam, več njenih razcepov se mi kaže, več vzporednic, po katerih bi se tudi dalo...

Ne, nisem vsega upošteval! Najprej, ne zaradi tega, ker vsega - ni! Ni ga ne v seštevku zavesti vseh, kar nas je, pa če jim še tiste dodam, ki so bili, in zapisovali, prenašali, kakorkoli, svoja dognanja...ne, še zdaleč nismo vsega zajeli. Sicer si, resda, domišljamo, da vse vemo, celo vesolje že razlagamo, samim sebi, še raje drug drugemu, a, hudič, niti tega ne vemo, kaj vse se (še) skriva nekaj sto metrov pod morsko gladino, pa nas zmore presenetiti, ko ribiči ujamejo ribo, za katero so mislili, da vedo, da je že nekaj sto let izumrla...kaj šele, da bi poznali globine naših morij, tistih oceanov, ki jih v sebi nosimo!

Nisem upošteval niti tega, denimo, kaj se bo zgodilo, če bodo dejansko oživeli mamuta?! Ali pa neandertalca! Da, niti mislil si nisem, da obstajajo takšni butci, med tistimi, ki naj bi po znanju sloveli, da niti temeljnih etičnih norm ne poznajo! Pa bi se igračkali, cepci, z živimi bitji, neke nove vrste poskusnih zajčkov ustvarjali. Poleg nas, ki še zdaleč več zajci nismo, še opaziti nam ni bilo treba tega, kdaj so nas v goveda spremenili...

Bi se dalo drugače? Misliti, domišljati? Seveda, na milijarde načinov. Pokojnih in še živih. Vsak s svoje pozicije, s svojimi izkustvi, (spo)znanji, resnicami. Zatorej...

Sem domislil, karkoli? Nisem. Pravzaprav, sem. Eno samo stvar. Da mi ni do tega, da bi vse domislil in osmišljal, da bi vse pojasnjeval, še manj, da bi vse sprejemal, se strinjal. Že sedaj, ko mi nič ni znanega, se mi življenje kaže, vsaj tu in tam, kod bedna igra bednikov in z njimi, ko pa bi do dna prišel, potem pa bi povsem obupal. Predvsem pa - kaj bi me gnalo, ko pa bi vse jasno bilo?!

Moja pot...

Moja pot se čudno vije,
kaže mnoge mi smeri,
kdaj kaj novega razkrije,
včasih pa se izrodi...
Smerokazi, te puščice,
ki usmerjajo vsak dan...
ni mi zanje, iščem ptice,
in nasmeh, pogled, in dlan.
Moja pot...ma, viš ga vraga,
nič ji prav do konca ni,
že ko skoraj up omaga,
nov korak, pa poleti!
Moja pot, nenehno svoja,
a se rada podeli,
nič preveč na njej opoja,
in še znosno zagreni.
Pušča za seboj sledove,
ko v daljavi luč budi,
ko postavlja vselej nove
zanke svoje, in pasti.
Marsikaj na njej sem pačil,
marsikdaj kaj poteptal,
tu in tam kaj predrugačil,
mnogo bol še sebi dal...
Moja pot...nisem brez greha,
nosim trpkost lastnih zmot,
vendar...moja pot se neha
ko, prek nje, bom šel od tod.

Dragi vizionarji, rešitelji sveta!

Najslabša med vsemi možnostmi je tista, znotraj katere nekdo, omejen v lastni omejenosti ve, da je razkril vse skrivnosti, da je našel odgovore, edino pravilne, kakopak, na vsa možna vprašanja, pa da preprosto VE, zanesljivo, nesporno, neomajno in dokončno, obenem pa se ne zaveda niti tega, da mu, zaradi danosti, kakršne so, zaradi njegove lastne omejenosti, takšno vedenje ni omogočeno niti v teoriji, kaj šele v praksi.

Svet, preprosto, ni zgolj takšen, kakršnega SAM vidim, zaznavam, (ob)čutim, (ne)dojemam…kajti na njem nisem sam, pač pa ga delim z neštetimi »očmi«, ki, vsako zase in po sebi, prav tako gleda in razmejuje, predvsem pa – omejuje, kakor tudi SAM počnem, kadar enoznačne »rešitve« dajem, omejuje sebe, še bolj pa želi omejevati druge. In prav zaradi tega, ker človek nenehno IZHAJA IZ SEBE, iz lastnih meril, sprejemljivosti, dopustnosti, nujnosti, pa posledično želi PO SEBI, po lastnem vzorcu vplivati, oblikovati tudi druge, je to sobivanje, ki mu pravimo življenje na našem planetu, takšno, kakršno je, temelječe na – sebičnosti! Čeprav se (samo)slepimo z »mislijo o tem, kako bi drugim polepšali« njihovo prisotnost v »naši soseščini«. Vsi želijo svet uravnavati po lastnih merilih in NIHČE pri tej uravnavi ne izhaja iz želja, pričakovanj DRUGIH. Je moč, potemtakem, pričakovati, da bo drugim, ki ne mislijo natanko tako, kot mi, ki nimajo enakih vzorcev, kot jih imamo mi, ta svet, NAŠ svet, všeč? Stežka, pravzaprav – nemogoče!

Vsaka aktivnost, sleherni poseg, zamisel…mora imeti lastne stopnje razvoja. Ugotovitev obstoječega. Ugotovitev potrebe. Ugotovitev cilja. Ugotovitev poti in sredstev. Dejstvo. In brez domišljene celote, ne da bi eno samo fazo, ki se v tem razvoju izkaže, do kraja in »neomadeževano«, vsem sprejemljivo razčistili, do tedaj nobena ideja, pot, sredstvo, cilj ne bo sprejemljiv niti večini, kaj šele vsem.

Med mnogimi »opredelitvami« nekega novega, »lepega sveta« sem doslej našel kar nekaj »meril«, zadnje čase pa se najpogosteje srečujem s pojmoma »priden človek« in »pošten človek«. Kakopak, nikjer se (še) nisem srečal z dokončno, vsem sprejemljivo opredelitvijo te pridnosti in poštenosti, pa domnevam, utemeljeno, da se vi, vizionarji, opirate na lastne zaznave in predstave o teh stvareh, meneč, da ste, očitno, neki novi, vse znanje tega (in preteklih) sveta obsegajoči – mesije! Izhajate torej iz domneve, ne, zmotil sem se, izhajate iz prepričanja, da VSE VESTE! Kajti le ta, ki vse ve, ki mu nobena dilema ne dela preglavic, je zmožen, če se želi odgovornega, predvsem pa umnega izkaz(ov)ati, podajati dokončne trditve in postavljati nesporno »maketo« novega česarkoli že! In, ker takšnega ni, ki bi vse v lastni glavi zmogel nositi, ker, revež, niti o samem sebi vsega ne ve (zgolj za ilustracijo: človek se ne zaveda niti desetinke tistega, kar je v njegovi podzavesti zapisano), ste zmožni biti, v svoji neomajni prepričanosti, čeprav le delno izkazani, v podobi »meril«, ki jih postavljate, za izhodiščna, denimo, vsaj skozi moje oči prepoznani kot omejena bitja, ki se lastne omejenosti ne zavedajo, potrebujejo pa, da bi ta omejenost podobe »vsevednosti«, modrosti izkazala, nič drugega kot trop sebi podobnih, le da manj vedočih, trop sledilcev, častilcev, slepih oponaševalcev. Vi, dragi rešitelji in vizionarji, torej ne ponujate, vsaj v celoti ne, nekih praktičnih, zlasti pa ne sprejemljivih in dokončnih rešitev, ponujate le neke iluzije, ki jih, morda celo nehote, v verovanja spreminjate. Verovanja pa, vsa po vrsti, temeljijo na domnevah, pa niso skladna z dejanskim, spoznanim, dokazljivim, kaj šele – za vse in vsem sprejemljivim! Zatorej se morate sprva naučiti vsaj nekaj temeljnih zadev, in sicer:

- samim sebi morate priznati, in to priznanje v sebi tudi občutiti, živeti, da niste vsemogočni, pač pa nudite zgolj svoj razmislek, omejen v okviru vaših lastnih omejenosti spoznanj, dognanj, vedenj, celo verovanj (človek nikdar ne more vsega spoznati, pa je v veliki večini primerov prisiljen v to, da nekomu, nečemu – verjame, veruje celo, če kritičnost iz lastnega sprejemanja »resnic« izbriše);

- samim sebi morate priznati, občutiti, živeti, da ste drobtinica, zanemarljiva, nemočna, uboga celo, v tem ali katerem drugem stvarstvu, pa da le skupaj z drugimi drobtinicami lahko »suvereno delate svoje korake«, nenehno skozi proces (so)potrjevanja, torej znotraj nekega interaktivnega odnosa z okoljem, v katerem upoštevate druge, oni pa vas; s tem se, med drugim, tudi učite, širite lastno vedenje, ko izkušate življenje okrog sebe;

- samim sebi morate priznati, da niste najprej VI, sami, pač pa DRUGI! Da ta svet ni MOJ, ZAME, MENI, ampak je NAM, nam vsem, na katere se tako radi sklicujete, ko skušate »boljše« risati, ne zavedujoč se niti tega, v svoji omejenosti, da edino kar dejansko posredno počnete, počnete to, da DRUGIM OMEJUJETE nekaj in vse, izključno izhajajoč iz LASTNIH pričakovanj, vaših.

S svojim postavljanjem meril hodite po tanki črti, ki ločuje med »tistim, ki tudi drugemu priznava pravico do njegovega lastnega življenja, in mu jo dopušča«, na določenih osnovah, »objektivnih«, vsaj relativno, večinsko oblikovanih (izkustveno, razumsko pogojenih!), in »tistim, ki se, izhajajoč izključno iz lastnega pogleda, iz lastnega videnja, izkazuje kot nekdo, ki bi drugim zapovedoval kako morajo živeti, da mu bodo sprejemljivi«, med strpnostjo in nestrpnostjo torej. In bolj kot opredeljujete »pravila igre«, večji nestrpneži se izkazujete. Pa da ne bo nesporazumov, ne nestrpneži do »nestrpnosti«, tiste nesprejemljive, čustveno pogojevane, iz lastne sebičnosti (in predvsem zafrustriranosti) izhajajoče, torej, v bistvu, »borci za strpnost«, za sožitje drugačnosti, tiste sprejemljive in na slednjem koraku izkazovane, pač pa pravi nestrpneži, ki kršijo s tem, ko vanje posegajo, temeljna etična pravila, med katerimi bi se prvega dalo zapisati, dokaj preprosto, takole: pusti drugemu, da živi, kakor mu prija, če s svojim življenjem ne ogroža življenja drugih!

Kdo sem jaz, kdo si ti, da bom/boš komurkoli govoril, kako mora živeti, da bo – prav živel? Če zgolj živi svoje življenje, če zgolj odmerja, drugim neškodljivo, svoj čas, ki mu je dan, v enkratni podobi, kakor je dan meni, tebi, nam vsem? Kdo sem jaz, da bom od drugega pričakoval, da bo samega sebe zanikal, da samega sebe ne bo živel, zgolj zaradi tega, da bo živel po moje, da bo meni všeč? Predvsem pa, dragi moji vizionarji, ki niti temeljnega, kaže, ne dojemate: ne obravnavajte »sistemov«, katerihkoli, kot grešnih kozlov. Sistemi niso živa bitja, nimajo, neposredno, lastne volje, lastne pameti in čutenja, sistemi so le načini bivanja, načini, ki jih postavlja človek, dvonogo bitje, da zdaj tem svojim apetitom (tudi glede pričakovanj in snovanj) ustreže, zdaj nekim drugim, v odvisnosti od neke domnevne »večinske volje«, od volje, izražene predvsem na osnovi trenutne (za nadvlado potrebne) – moči! Torej – temeljno dobro in zlo obenem tega sveta je – človek! V njem gre iskati odgovore na vsa naša vprašanja, v njem gre iskati vzroke za vse, kar doživljamo. V njem, predvsem v takšnem, ki, natanko tako kot to, absurd, kajne, počnete vi, VSE VIDI izključno skozi LASTNE OČI! Pa se za sebičnega izkaže celo tedaj, kadar po svoji dobri volji »dobroto« drugim odmerja, zlahka, ne da bi te druge vsaj povprašal česa si želijo, v kakšni podobi, koliko, kdaj…

Pridnost, merilo izbire…

1. Kaj je to pridnost?
2. Kako izkazujem pridnost?
3. Kje oziroma v odnosu do česa izkazujem pridnost?
4. Koliko časa moram izkazovati pridnost? (in kaj bo z menoj takrat, kadar jo bom začasno ali trajno nehal izkazovati?)
5. Kaj mora pridnost prinesti meni, kaj pa skupnosti?

Poštenost, merilo izbire:

1. Kaj je poštenost?
2. Kako jo prepoznam in izkazujem?
3. Kdaj in koliko časa jo moram izkazovati?
4. Je dopustna v svoji pogojni podobi ali jo smem le brezpogojno sprejemati, izkazovati?
5. Je poštenost dopustna, kadar je v škodo drugega?

Iskreno naprošam za pojasnila, za odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja. Da začnemo naše, bolje vaše vizionarsko reševanje sveta na temelju razčiščenih pojmov, torej, da najprej ugotovimo koliko, če sploh, razpolagate z verodostojnimi znanji in s sprejemljivim pristopom, kajti le potrebno znanje in pristop omogočata dejanske spremembe v bolje. Hvala!

Seveda se v drugi fazi, ko razjasnimo temeljne pojme, pojavljajo naslednja vprašanja, in med prvimi sledeča:

- kdo je ta, ki bo vsakomur in vsem povedal, zaukazal, kaj je to biti priden in pošten?

- čigava merila, dojemanja, potemtakem, bodo merodajna za svetovno populacijo?

- kdo je ta, ki bo »meril« pridnost in poštenost, ter v primeru »nedoseganja pričakovanj« ukrepal, predvsem pa – kako bo ukrepal, s čem, v kakšni obliki?

- kdo je, temeljno, ta, ki sebi dopušča to pravico, da ne rečem »poklicanost«, da drugim »dopušča« in »ne dopušča«, da jim govori kako smejo in kako ne živeti (ne govorim o etičnih vprašanjih, ne govorim o tistem, kar naj bi znotraj prava dopuščalo možnost slehernega sobivanja, in na osnovi česar se vsi in slednji moramo odpovedovati delčka sebe, da drugim dopustimo živeti po njihovo, relativno, omejeno seveda, pač pa o vprašanjih vsebinske narave, o vprašanjih, ki zajemajo delo-počitek, pridnost-lenobo, ustvarjalnost-neustvarjalnost…ne nazadnje: barvo zidov znotraj posameznikovega bivališča)?

Čemu, dragi rešitelji, menite, so etične norme vzpostavljene? Če ne zaradi tega, da različnost vsebin dopuščajo, medtem ko formam, zunanjemu delovanju torej, svobodo omejujejo? Delovanju, ki ga sam usmerjam napram drugemu, najprej (in z njim sebe izkazujem), ne pa temu, kakšen sem, sam zase in v sebi. Zakaj, za vraga, obstajajo sploh, te etične norme, ki mene prepričujejo v tem, da se drugemu prilagajam (in obratno), če pa vi želite vse na tem svetu – prilagajati sebi, svoji ozkoglednosti, ki se vsaj v temeljnem izkazuje?

Vam priporočam, da, če je v vas res kaj »dobrote«, predvsem pa možnosti razmisleka, pameti in znanja torej, in če še niste tako samozaverovani, da ste že prešli tisti korak »od genija do norca«, ne zamahnete, tako zlahka, ob tem zapisu, pač pa si dopustite nekaj časa, pa o njem temeljito razmislite. Verjemite, je možen tudi takšen pogled na vso stvarnost, kakršen je v tem pisanju zaznan (ker ga sicer, bi si upal z gotovostjo trditi, ne bi mogli prebrati), pa…če res želite človeštvu dobro, če vam je res za skupnost nasprotujočega si, za enotnost različnega, potem boste, morda, uvideli, da kaže tudi »moje« mnenje (ki pa, kakopak, z gotovostjo trdim, ni samo moje, osebno) upoštevati, ga v lastna dojemanja in ukrepanja vključiti, če želite, da bom tudi »jaz« vam prisluhnil. Kajti – brez »mene« (vseh, ki meni podobno vsaj razmišljajo) vaše dobre skupnosti, ki bo slednjega upoštevala, ker želi »človeška« biti, nikoli ne bo! Bo le nekaj vsiljenega (nekomu), vam (izključno) všečnega in kot takega – netljivega, porajajočega večna trenja in spopade. Bo šlo?!

Premajhni ste za (pre)velike stvari, žal, sami. Ste pa dovolj veliki, že če srčnost iskreno izkazujete, ko svoje poveste, predvsem pa – ko tuje slišite!

In – se opravičim, a tole je zapisano v dahu, ali dihu, ali na mah, kakor želite, pa ni bilo v nameri, da bi kar z zamahom roke o(d)pravil (z) zadevo, in bi se dalo, o tem in takšnem, na dolgo in široko, da bi, morda, nekoč, prišli do tistega, kar iščemo, domnevno vsi skupaj, v bistvu pa, na način, ki ga izpričujete, vsak zase in po svoje.

O tem in onem, malo tako in malček drugače...

Svet bi spreminjali tisti, ki vanj ne sodimo. In pričakujemo, da nam bodo sledili tisti, ki ta svet - so.

Moraš biti dejansko malo mahnjen, da si mi, vsaj pogojno, všeč. Brezposebneže prepuščam statističnemu uradu.

Upati ni greh. Greh je upati v - zgrešene.

Nenehno iščemo vrednote. Sem mislil, da naj bi jih nosili, v sebi.

Nekateri pričakujejo rešitev v večini. Večina pa je neuporabnost, uporabna zgolj v rokah manjšine.

Kako bodo rešili svet tisti, ki na pastirjev klic v trenutku križ zamenjajo s puško?!

Lastnina je le poligon sebičnosti, le-ta pa je odlika lastnika.