Moja pot...

Moja pot se čudno vije,
kaže mnoge mi smeri,
kdaj kaj novega razkrije,
včasih pa se izrodi...
Smerokazi, te puščice,
ki usmerjajo vsak dan...
ni mi zanje, iščem ptice,
in nasmeh, pogled, in dlan.
Moja pot...ma, viš ga vraga,
nič ji prav do konca ni,
že ko skoraj up omaga,
nov korak, pa poleti!
Moja pot, nenehno svoja,
a se rada podeli,
nič preveč na njej opoja,
in še znosno zagreni.
Pušča za seboj sledove,
ko v daljavi luč budi,
ko postavlja vselej nove
zanke svoje, in pasti.
Marsikaj na njej sem pačil,
marsikdaj kaj poteptal,
tu in tam kaj predrugačil,
mnogo bol še sebi dal...
Moja pot...nisem brez greha,
nosim trpkost lastnih zmot,
vendar...moja pot se neha
ko, prek nje, bom šel od tod.