Mislim, da domislim. Da misli odpravim, torej, jih zaokrožim, pa potemtakem - odveč postanejo, nepotrebne?!
Groza, ne gre! Bolj kot se mi zdi, da sem se premaknil, bolj se nove porajajo. In dvome, vsakokrat, s seboj prinesejo, kajti...kaj pa, če ni tako? Si vse upošteval? Bi se dalo drugače?
Kakopak, ni tako! Čeprav je, tako. V neki ozkosti, moji. V nekem trenutku, ki pa je pomanjkljiv. V njem sem namreč že marsikaj pozabil, iz nekih prejšnjih trenutkov, in v njem je še več tistega, česar ne poznam, in lahko, le deloma, upoštevam, na domnevah temelječ. Skratka, bolj ko pot osmišljam, več njenih razcepov se mi kaže, več vzporednic, po katerih bi se tudi dalo...
Ne, nisem vsega upošteval! Najprej, ne zaradi tega, ker vsega - ni! Ni ga ne v seštevku zavesti vseh, kar nas je, pa če jim še tiste dodam, ki so bili, in zapisovali, prenašali, kakorkoli, svoja dognanja...ne, še zdaleč nismo vsega zajeli. Sicer si, resda, domišljamo, da vse vemo, celo vesolje že razlagamo, samim sebi, še raje drug drugemu, a, hudič, niti tega ne vemo, kaj vse se (še) skriva nekaj sto metrov pod morsko gladino, pa nas zmore presenetiti, ko ribiči ujamejo ribo, za katero so mislili, da vedo, da je že nekaj sto let izumrla...kaj šele, da bi poznali globine naših morij, tistih oceanov, ki jih v sebi nosimo!
Nisem upošteval niti tega, denimo, kaj se bo zgodilo, če bodo dejansko oživeli mamuta?! Ali pa neandertalca! Da, niti mislil si nisem, da obstajajo takšni butci, med tistimi, ki naj bi po znanju sloveli, da niti temeljnih etičnih norm ne poznajo! Pa bi se igračkali, cepci, z živimi bitji, neke nove vrste poskusnih zajčkov ustvarjali. Poleg nas, ki še zdaleč več zajci nismo, še opaziti nam ni bilo treba tega, kdaj so nas v goveda spremenili...
Bi se dalo drugače? Misliti, domišljati? Seveda, na milijarde načinov. Pokojnih in še živih. Vsak s svoje pozicije, s svojimi izkustvi, (spo)znanji, resnicami. Zatorej...
Sem domislil, karkoli? Nisem. Pravzaprav, sem. Eno samo stvar. Da mi ni do tega, da bi vse domislil in osmišljal, da bi vse pojasnjeval, še manj, da bi vse sprejemal, se strinjal. Že sedaj, ko mi nič ni znanega, se mi življenje kaže, vsaj tu in tam, kod bedna igra bednikov in z njimi, ko pa bi do dna prišel, potem pa bi povsem obupal. Predvsem pa - kaj bi me gnalo, ko pa bi vse jasno bilo?!
Groza, ne gre! Bolj kot se mi zdi, da sem se premaknil, bolj se nove porajajo. In dvome, vsakokrat, s seboj prinesejo, kajti...kaj pa, če ni tako? Si vse upošteval? Bi se dalo drugače?
Kakopak, ni tako! Čeprav je, tako. V neki ozkosti, moji. V nekem trenutku, ki pa je pomanjkljiv. V njem sem namreč že marsikaj pozabil, iz nekih prejšnjih trenutkov, in v njem je še več tistega, česar ne poznam, in lahko, le deloma, upoštevam, na domnevah temelječ. Skratka, bolj ko pot osmišljam, več njenih razcepov se mi kaže, več vzporednic, po katerih bi se tudi dalo...
Ne, nisem vsega upošteval! Najprej, ne zaradi tega, ker vsega - ni! Ni ga ne v seštevku zavesti vseh, kar nas je, pa če jim še tiste dodam, ki so bili, in zapisovali, prenašali, kakorkoli, svoja dognanja...ne, še zdaleč nismo vsega zajeli. Sicer si, resda, domišljamo, da vse vemo, celo vesolje že razlagamo, samim sebi, še raje drug drugemu, a, hudič, niti tega ne vemo, kaj vse se (še) skriva nekaj sto metrov pod morsko gladino, pa nas zmore presenetiti, ko ribiči ujamejo ribo, za katero so mislili, da vedo, da je že nekaj sto let izumrla...kaj šele, da bi poznali globine naših morij, tistih oceanov, ki jih v sebi nosimo!
Nisem upošteval niti tega, denimo, kaj se bo zgodilo, če bodo dejansko oživeli mamuta?! Ali pa neandertalca! Da, niti mislil si nisem, da obstajajo takšni butci, med tistimi, ki naj bi po znanju sloveli, da niti temeljnih etičnih norm ne poznajo! Pa bi se igračkali, cepci, z živimi bitji, neke nove vrste poskusnih zajčkov ustvarjali. Poleg nas, ki še zdaleč več zajci nismo, še opaziti nam ni bilo treba tega, kdaj so nas v goveda spremenili...
Bi se dalo drugače? Misliti, domišljati? Seveda, na milijarde načinov. Pokojnih in še živih. Vsak s svoje pozicije, s svojimi izkustvi, (spo)znanji, resnicami. Zatorej...
Sem domislil, karkoli? Nisem. Pravzaprav, sem. Eno samo stvar. Da mi ni do tega, da bi vse domislil in osmišljal, da bi vse pojasnjeval, še manj, da bi vse sprejemal, se strinjal. Že sedaj, ko mi nič ni znanega, se mi življenje kaže, vsaj tu in tam, kod bedna igra bednikov in z njimi, ko pa bi do dna prišel, potem pa bi povsem obupal. Predvsem pa - kaj bi me gnalo, ko pa bi vse jasno bilo?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar