Saj ni res... pa je!!!

Bolj neumno, bolj neumnim normalno.

Banalnost

Banalno, nagonskim razlagat o razumu, ko pa "vedo", da so razumski. 

Če tako misliš, se motiš!

Kdor misli, da v svojih zapisih grajam neko osebo, se moti, tako, da se bolj motiti ne bi mogel! Ne, ne grajam osebe, pač pa grajam stanje, v katerem se, ta oseba, nahaja!

 

Brez tega stanja, bi bila konkretna oseba tako dobra, da boljše ne bi bilo moč najti, na tem svetu, nikoli, nikjer! Je pa, obenem, res, da jo stanje, katero jo je doletelo, naredi popolnoma drugačno…

 

Tudi ne morem reči, da ni slabših, od konkretne osebe v konkretnem stanju, so, čeprav je, v nekem običajnem življenju, izjemoma moč nanje naleteti. A kljub temu…

 

Ne, ne grajam osebe, grajam pa stanje, ki bi vsakogar, katerega bi doletelo, naredilo za slabega.

 

In, mimogrede – ta oseba, v konkretnem svojem stanju, sploh ni daleč od neke običajnosti, povprečnosti, občosti.

"Kaj je to?"

»Kaj je to, kaj je to? Gjek?«

Ne, ni drek, Mala, blato je. Čeprav – drek, blato, govno, sprijenost, ničevost… neke bistvene razlike ni.

Mala, ne upam ti čestitat...

Mala, tatina radost, in bolečina, danes imaš dve leti in pol.

 

In tvoja mama »verjame«, da te bo kmalu nasmejanost minila. Tata pa ne ve, katero besedo, eno samo, in prav nič lepo, bi, ob tem, izustil. Pa je ne.

 

Ja, Mala, smolo imaš. Žal.

"Pamet ni žamet."

Bevskajo, da je Svet v rokah posameznikov, sočasno hitijo postati marionete.

 

Resnica, vse, kar brez tebe rešujejo, nikoli ne rešijo…

 

Če sem za dobro, ne bom slabega podpiral.

 

»Pamet ni žamet.«

Ne, je trda!

 

Je hudič, kadar se boriš proti sebi tako, da z užitkom podlegaš.

Vrag je, ja...

Je vrag, kadar se lahko nenehno umivaš, a čistosti ne dosežeš! 

»Božji prst«

Nekoč, ko so »razvite« zahodnjake, pravzaprav celotno »razvito človeštvo« , »krasile« nekoliko, a ne zelo, drugačne gladiatorske igre, kot jih dandanes prakticirajo, je prst, en sam prst, tako kot, domnevam, tudi danes, odločal o vsem. Prst, konkretno palec, najvplivnejšega v gledališču. V kolikor se je obrnil navzgor, je sporočil »pusti živeti«, obrnjen navzdol je povedal – »pokončaj«! In živalskost je dospela do polnega svojega užitka…

 

Da, obstajajo takšni »božji prsti«. Tudi jaz ga imam. Ne za vsakogar, seveda, in tudi ne za vsako priložnost, za vsak čas, a ga imam. In je ta »prst« že odločal, nekoč, ko je med »pusti živeti« in »pokončaj« izbral – pot v življenje…

 

Že res, da je moč po takšnem »prstu« tudi pljuvati, ga omalovaževati, izničevati, zaničevati, mu bolečine prizadevati, takrat, pač, kadar neko obstajanje še ne pripelje do sila nerodnega, težavnega stanja, pač pa se, nasprotno, vse zdi lahkotno, samo od sebe rešljivo, a je res tudi to, da so, žal, redki tisti, sila redki, ki so se zmožni sami izkopati iz »živega blata«, v katero, prav tako sami, skočijo. In takrat, ko se, do ust, in še čez, znajdeš v takšnem »živem blatu«, takrat je vrag, kajti – tudi, če jih je tisoče krog tebe, te, še zdaleč, vsak od teh tisočih ni niti pripravljen, še manj zmožen, iz blata izvleči…

 

Številnim, pravzaprav večini imetnikov takšnih »božjih prstov«, je malodane popolnoma vseeno, glede tega, kam svoj prst usmerijo. Popolnoma vseeno, kakopak, v odnosu do usode tistega, o komer odločajo. Pomembno jim je predvsem tisto, kar o njihovem interesu priča…

 

In je še toliko bolj neprijetna zadeva, takrat, kadar med maloštevilnimi, ki znajo, zmorejo, želijo pomagati, v sila specifičnih stanjih, obstajajo takšni, ki so, nekoč, o istem odločali, kasneje pa ugotovili, da se je njihova odločitev kot vprašljiva izkazala, da ne zapišem dvom zbujajoča!

 

Ja, je hudič, kadar je od enega samega »božjega prsta«, tistega, pač, ki edini zares pozna, odvisna neka usoda. Ki, s svojim obstajanjem, izkazovanjem, silovite dvome poraja. Dvome o tem, koliko je zares tistega vrednega, v odnosu napram vsemu ostalemu, docela nevrednemu. Celo tako nevrednemu, da za to, ostalo, ne bi s prstom mignil… kaj šele z »božjim«!

 

Morda se utegne nekomu zazdeti, da moje razmišljanje o neki krutosti izpoveduje. Naj se mu zdi, če se mu hoče, karkoli se mu hoče!

Vse življenje sem dobesedno hitel dajati, pomagati, in ob tem spoznaval, da so redki prejemanja, pomoči vredni!

Vse življenje sem, praviloma, sam, na nekem svojem bregu, dočim so na drugem, nasprotnem, vsi ostali, s silnimi »strokovnjaki« vred. In tudi v tem primeru sem sam, popolnoma sam, vsaj tu, v Deželi, zaenkrat. Čeprav…

 

Med temi silnimi »strokovnjaki« je »strokovnjakinja« ki zadevo »pozna« eno uro, ja, dobesedno eno uro, morda celo kako minuto manj, a »ve«. In je, po »poznavanju«, najmočnejša »strokovnjakinja« tista, ki zadevo »pozna« nekih petnajst ur, v obdobju desetih let. Petnajst ur, in tudi ona »ve« krepko bolje, kot vem jaz, ki – poznam zadeve že vsaj enajst let, ki sem s temi zadevami več kot deset let živel, iz dneva v dan, ki…

 

Takole bom zapisal: sem edini, ampak zares edini, na celem tem vražjem, pardon, opičjem planetu, kateremu je konkretna oseba toliko zaupala, da mu je svojo podzavest razprla v silovito mnogih podobah, dočim ni enega samega, drugega, kateremu bi bilo dano vsaj na prag ene same, od teh podob, dospeti, kaj šele biti vabljen, da skozi vrata vstopi in spozna! O konkretni osebi vem neprimerno več, kot o sebi sama ve, in še toliko bolj več, kot o njej vedo vsi »strokovnjaki« skupaj, z vsemi ostalimi vred! Pa…

 

Pa bo, bržčas, še najbolj prav tako, da čas svoje naredi. Sicer ne vem, kot kakšnega me, danes, ti »strokovnjaki« obravnavajo, kot lažnivca, neumnega, morda celo norega, a vem, kot kaj jih obravnavam jaz – kot popolnoma butasta nagonska bitja, resda »šolana«, in »izšolana«, a popolne trape, ki ne razumejo tega, s čemer se ukvarjajo! In bo zanimivo, ko bo čas postregel s tem, da se bodo določene podobe siloviteje izkazovale, in bodo postale VIDNE OČEM teh raznih »strokovnjakinj«, če že njihovim pametim ne morejo biti, in bo zanimivo videti, kako bodo takrat, te iste »strokovnjakinje« o isti zadevi »vedele«. Jamčim, popolnoma drugače, kot »vedo« danes!

 

Še bolj zanimivo bi bilo, ko bi te »strokovnjakinje« nosile posledice svoje »strokovnosti«, ko bi jih nekdo po odgovornosti povprašal, čeprav – nikoli ne bodo mogle nadomestiti uničenih življenj! Razen, kakopak, če so tako »strokovne«, da bodo izumile način za kaj takšnega…

 

Šalim se, kakopak, grenkobno, a kljub temu, kajti že v naprej vem, da bodo te »strokovnjakinje« nosile prav enake posledice, enako odgovornost, kot so posledice, odgovornost, ki jo nosijo neki drugi »strokovnjaki«, z nekega drugega področja. Ja, tisti »strokovnjaki«, ki so pred tremi desetletji »vedeli«, skupaj z bebci, na nekih položajih, in skupaj, ne nazadnje, z občestvom, da »je država slab gospodar« in da ji bo bolje, če svoje proizvodne vire odproda. Zanimivo, državi zmore biti bolje, če niti osnovnih ekonomskih pogojev za lasten obstoj ne ustvarja?! In ti bebci še dandanes o suverenosti, samostojnosti govorijo, medtem ko – ni enega samega področja, na katerem država ne bi bila krepko odvisna od nekih drugih! Še tega ni zmožna, da bi ljudstvo prehranila…

Ja, so neki »strokovnjaki«, in odločujoči bebci, poskrbeli za to, da so v sila kratkem času uničili vse tisto, za kar so si neki drugi, ki pa so zares vedeli, skozi stoletja prizadevali!

 

In kakšne so posledice, kakšna je odgovornost, ki je te »strokovnjake« doletela? Huda, zelo huda – še vedno so »doktorji znanosti«, še vedno so profesorji v okviru univerze, še vedno prejemajo prelepa plačila za svoja izkazovanja in, še vedno – »vedo«…

Tako, pač, je, na opičjem planetu, so, kaže, merila za vedenje, znanje, razumevanje »nekoliko«… drugačna.

 

Nikoli v življenju se nisem s krutostjo izkazal, pa se tudi v konkretnem primeru, domnevam, ne bom. Tako da moj palec ne bo smeri navzdol izbral, pač pa se bo med preostalima možnostma odločal. Med tem, da roka, preprosto, obmiruje, na način to-ni-moj-problem (mimogrede, da marsikaj ni moj problem, sem precejkrat slišal, od obravnavane osebe, pa se zmore slišano kot dokaj nalezljivo izkazat)… in med tem, da se palec proti nebu obrne, vendar – tudi, če se ta čudež zgodi, nikoli, NIKOLI več ne bo neke ponovitve, meni, tistega, kar sem smel doživeti, nikoli! Dovolj mi je trpljenja za deset življenj, in dovolj ga je za to, da mi je tudi to, katero živim, preveč!

Sine...

Starejši me je vprašal, če o svoji starosti razmišljam.

Sine, ko pride na vrsto, če, pride na vrsto.

 

Sicer pa še vedno ostane tisti »crkne naj, pes«!

Za razmislek...

Več prijateljev ko imaš, bolj si razočaran, ko enega potrebuješ.

Tam, kjer je vsak lahko prijatelj, jaz ne morem biti.

"Družbene vrednote"

Za vozit kolo, avto, potrebuješ izpit. Starš je lahko vsak! "Družbene vrednote". 

Od boga do...

Bil sem bog. Dospel do tega, da je vsak drek, dobesedno VSAK DREK, vrednejši od mene. Če to ni smešno... 

Beseda…

Pravijo, da vsaka beseda mesto najde. In ga, zares, zlasti, kadar ve, kam je namenjena.

 

Sama po sebi beseda sicer nima neke moči, še zlasti ne čudežne, pa čeprav zmore, včasih, čudeže porajat. Morda bi bilo bolje, pravilneje, ko bi zapisal – vzpodbudit.

 

Ta »moč« besede je sila relativna zadeva. Ponekod naleti na »gluha ušesa«, tam pa, kjer določena zasnovanost že sama po sebi poskrbi za to, da se, v okviru nekega enovitega, zaokroženega zavedanja, četudi se le-to ne izkazuje kot neka konstanta, nahaja tisto, čemur bi se, sila preprosto, dalo reči občutek za ne/prav, posledično tudi tisto, čemur pravijo vest, tam pa zmore beseda malodane, ali pa tudi, »udariti«. Silovito. In to radi tega, ker udari na neko podlago, na neko že obstoječe občutenje, obstajajoče na temelju določenih, že izkazanih, ravnanj.

 

Molk ničesar ne razrešuje. Molk je v bistvu podoba ne-upiranja = sprejemanje obstoječega, njegovo, četudi posredno, podpiranje. Beseda je nasprotje molka, beseda sporoča, in kadar se ne strinja, takrat o nekem odporu govori.

 

Kakopak, da bi beseda zmogla učinkovati, mora dospeti na podlago, na kateri so »zadeve urejene« - na eni strani tisto, kar je pravilno, sprejemljivo, edino dopustno, na drugi, povsem nasprotni strani, vse ostalo.

Kjer takšna podlaga obstaja, tam obstaja zavedanje tudi o lastnem ne/prav… obstaja tudi vest, ki je, v bistvu, upiranje lastnemu ne-prav početju. In kjer dejansko obstaja upiranje zoper lastno ne-prav početje, tam zmore beseda, ki je v isto naravnana, pridodati, v kakovostnem smislu.

 

Pravijo, da je resnica boleča. Ne vem, domnevam, da zna biti. A samo tam, kjer imajo težave z njo. Sicer je prav ljubezniva teta, ki se z veseljem odzove povabilu na obisk, rekoč, da ima časa na pretek, glede na to, da ni pogosto vabljena…

 

Tam, kjer obstaja vest, tam obstaja tudi resnica. Morda zakopana, zaklenjena, a obstaja. In tam, kjer, poleg vesti, obstaja neka močna želja po nekem konkretnem, poštenem načinu bivanja, tam je sleherna beseda, ki »iste note poje«, lahko samo neka dodatna opora, dodatna moč, v boju do resnice. Ki, mogoče, tudi nikoli ne zmaga, a se vsaj močneje skuša na lastne noge postaviti.

Življenje obračanja hrbta

Življenje je zabavna zadeva, nikoli ne veš ali ono tebi hrbet obrača, ali ti njemu…

 

Kakorkoli že, ne zavedaš se tega, da si s tem, ko si meni hrbet obrnila, v bistvu – obrnila hrbet sebi. Ali je bilo, morda, drugače, pa si ga najprej sebi, in hip za tem tudi meni?! Kdo bi ga vedel, je nemogoče, takrat, kadar se nasprotja bijejo, znotraj istega telesa, pa se zna resnica vselej izkazati za laž, in obratno.

 

Ja, danes, ko vem in tisti KDO, in tisti KAJ, danes nobenega dvoma več ni: ko je bilo skupaj, je bilo tisto lepo, ko je bilo narazen, je bilo pa natanko tako, kot se tudi danes izkazuje! In se resnica z lažjo razkriva, laž z resnico. Zanimivo.

 

Kakorkoli že, še najbolj zanimivo je, da ničesar, ampak res ničesar ne potrebujem narediti, ne sedaj, ne takrat, ko boš, spet, pomoč potrebovala, pa si že kaznovana, in to s takšno kaznijo, da te bo do konca življenja preganjala! Ko pa pomislim še na tisto, o čemer sem ti, nekje drugje, že zapisal, na tisti dve poplačili, kateri nikoli ne boš mogla izkazati…

 

Ja, prvega bi bilo nemogoče, vsakomur, ne samo tebi, izkazati, ker – kako lahko nekomu, in zlasti dvema, poplačaš to, da si jima življenji uničil?!

 

Do drugega poplačila pa ti tudi ne bo moč dospeti. Pa ne radi tega, ker bi morala nekih sto let varčevati, ko bi v ustrezne zneske pretvoril, pač pa, ker… Ah, pustiva to malenkost ob strani, itak veš, v tisti svoji, trenutno neobstoječi podobi, da vem, kaj govorim.

 

Kakorkoli že, ja, res je zabavno, to, športanje, tudi z obračanjem hrbta, pri katerem nikoli ne veš, ali si drugemu rit, pardon, hrbet pokazal, ali pa si se, mogoče – sam v riti znašel!

Rane?!

Na neke rane namiguješ, ko se na mojo pesem sklicuješ. Napaka. Strašanska napaka! Ni, nekih ran, daleč od tega, obstaja ena sama, velika, gromozansko velika, rana!

 

Ja, odlično ti uspeva, občudovanja vredno, pobijati dobro, v bistvu edino dobro, katerega si bila deležna v vsem svojem »življenju«. In… 

Ostani pri svojih klobasah. Da ne bo nesporazuma, ne mislim na prehrambene izdelke, pač pa na – zadnjične?

In ostani pri njih, in z njimi, tudi takrat, ko bo njih smrad do tebe dospel, če je to mogoče, seveda, to, da te – isto (z)moti?!

Sem koritnik, priznam!

Tudi sam sem pri koritu. Veliko. Kadar posodo pomivam.

Napaka…

Danes sem naredil napako. Pravzaprav celo svoje življenje napake spočenjam, in je ta, današnja, v navednicah…

 

Mala ima rada pesmico »ijajo«, tisto, ki o starem Mak Donaldu, in o njegovi farmi, poje. In sem jo danes poslovenil…

 

Od takrat naprej – nenehno, ampak res, ne-ne-hno »tata poje ijajo«. Pa pojeva, in pleševa, ta vražji ijajo, v nedogled.

 

Celo med kosilom sem nekajkrat pojasnjeval, da bova najprej pojedla, in bo šele kasneje ijajo na vrsto prišel. Spet.

Neuvideven? Jaz?!

 Neki mislijo, da nisem uvideven. Ko ne bi bil, kako bi se slišalo...

Toliko, da veš...

Mala, če boš enaka, ne želim dočakati tvoje "odraslosti"!

Stvar zmožnosti…

Vsaka mravlja ve o sebi, in o svojem svetu. Resda krepko drugače, kot o njej, in o njenem svetu, ve biolog…

 

Gre, pač, za določene razlike v glavi, in, posledično, tudi v vsem ostalem. Čeprav…

 

Ja, res je, vsaka »mravlja«, še najbolj mravljasta, »ve« o sebi, in o svojem svetu. Tako, pač, kakor »mravlja« zmore »vedeti«.

Moja napaka

Težko prenašam ugovore, kadar govorim resnico. In to, običajno, vedno počnem.

Planet ničevosti

Planet ničevosti. Ko bi zares obstajal bog, kako redko poseljen bi bil!

Ja, dete, veš, ta svet je prav - prekleto lep?!

Ni mi do sanj, do nikakršnih sanj, so mi pobite.

 

Dete, ne pričakuj lepega! Bodi veselo, če grdo preživiš!

 

V meni piše bolečina. Razum ji samo poti usmerja.

 

Verjemi zgodbam, s katerimi ti bodo stregli, ne sprašuj se, zakaj je resnica drugačna!

 

Želim ti čim manj trpljenja zaradi tujih početij.

DODATEK k zapisu "ČUDNA LOGIKA"...

Nocoj sem, v nekakšnem povzetku, skušal prikazati »logiko« duševne bolezni, vendar, ko bolje razmislim, je to »logika« standardnega, običajnega »rad imam«…

 

Ja, vsa nagonska bitja imajo v prvi vrsti rada sama sebe. Drugače ne gre, kjer je sebičnost na prvem mestu vseh »odlik«. Vse neke druge imajo »radi« v bistvu le toliko, kolikor jim vzbujajo določena ugodja. Ta ugodja pa so lahko sila različna, in segajo vse do – zbujanja ugodja socialne varnosti = ne-biti-sam, biti-preskrbljen-z-vsem-potrebnim.

 

Veliko primerkov povsem »normalnih« je, obeh spolov, ki prakticirajo, redno, »skoke čez plot«. In jim je popolnoma vseeno, v vsakem trenutku, za vse ostalo, razen za to, da svojim nagonom ustrežejo. Tudi brez slehernega čustvenega, moralnega zadržka.

 

Veliko primerkov povsem »normalnih« je, ki imajo »radi« svoje nadrejene, takrat, kadar jim v obraz govorijo, kakopak, obenem za njih hrbti kažejo svoje prave podobe. Veliko jih je, ki »pljuvajo«, v besedah, čez nek svoj kolektiv, obenem pa – redno hodijo na delo, ker jim taisti kolektiv omogoča prejemati plačilo = preživetje.

 

Kadar si zares normalen = nenagonski = moralen, takrat so tvoje besede (mnenja, stališča) skladna s tvojimi ravnanji (dejanji), pa, denimo – če imam toliko povedati čez nekega nadrejenega, čez kolektiv, v katerem sem zaposlen, potem, očitno, obstaja nek razlog mojega nezadovoljstva, nekaj, kar ne gre družno z mojo moralnostjo – ki se v hipu UMAŽE, v kolikor se z umazanijo druži. Če povem drugače – samo umazanija gre vkup z umazanijo, čistoča ne bo enega samega trenutka hodila v službo tja, kjer umazanija prevladuje!

 

Ja, nekakšna izpeljanka te »logike« duševne bolezni je tudi tisti, sploh ne redek, »vseeno mi je, kdo mi vlada, samo, da je meni dobro«! Pomeni, tudi, če ti vlada največja baraba, sprijenost, ni pomembno, tebi je SPREJEMLJIV(a) zato, ker ti želodec polni!

Ja, res je, absolutna večina izkazuje povsem običajno prostituiranje, hodi v službo, kjer PRODAJA SEBE, ne samo svojega dela. Ko bi prodajali samo svoje delo, bi za njegovo izvajanje ne samo pričakovali, pač pa tudi terjali ustrezne, moralnim opredelitvam skladne pogoje.

 

Ja, ko bolje razmislim, je »logika« duševne bolezni povsem primerljiva z »logiko« nagonskosti, nemoralnosti, z – občo »logiko«!

Čudna "logika"...

»Veš, jaz te imam rad. Že res, da ti bom same svinjarije počel, a te imam rad. In, če želiš, da te bom tudi v bodoče imel rad, imej tudi ti rad mene. Kljub svinjarijam, katere ti počenjam.«

Tako nekako bi lahko povzel »logiko« duševne bolezni.

Miška

Zjutraj sem, ko sem stopil v klet, da bom cuckoma z zajtrkom postregel, zagledal, v pasti, miško. Prestrašena, revica, se je, brezglavo, vrtela v krog, na že tako majhnem prostoru, kolikor ga past zagotavlja.

Pobral sem past, odšel na dvorišče, odprl vratca, pasti, in miško spustil na svobodo. Je bilo kar nekaj mišk, ki so na tak način imele opraviti z menoj. Ne vem, nisem preverjal, morda so se tudi vračale v hišo… kakorkoli že, kar nekaj časa sem iskal tovrstne pasti, ročne izdelave, in miškam prizanesljive. V vmesnem času pa ni bilo druge, kot uporabljati takšne, ki miškam za vedno vse težave razrešijo...

 

Ja, kar nekaj miškam sem pomagal. Resnici na ljubo, nobena se ni vsaj za toliko zaustavila, v svojem begu, da bi se mi zahvalila, za uvidevnost, za to, da sem ji pustil živeti, ji, pravzaprav, s tem, ko sem jo osvobodil, ponovno rojstvo, življenje dal. In jim tudi ne zamerim, revicam, majhnim, za razliko od neke posebne »miške«, krepko večje, katero sem tudi iz življenjske pasti zvlekel, jo, poškodovano, oskrbel, in ji, prav tako, življenje porodil, ji ga povsem na novo dal. Takšno je, pač, življenje, in pri sesalcih zna biti še dodatno zanimivo, a kljub temu…

 

Miškam bi bilo sila dobro, ko bi se znale pastem izogibati, a se ne znajo! Kako bi se, znale, ko pa v njihovih glavah, kaže, ni dovolj prostora, za to, da bi vsaj to vedele, v kaj se podajajo, če že tega ne vedo, kako se bodo iz tega rešile. In ko sem še imel koruzo, za kokoši, so bile težave z mišmi še toliko večje. Ja, miši gredo rade na koruzo, pa na razne klobase tudi. Je vrag, z njimi!

 

Kakorkoli že, ugotavljam, da je ena od dveh pasti, teh, ki na svobodo spuščajo, neučinkovita. Potemtakem bom moral, glede na to, da različna prostora tema pastema namenjam, znova seči po tistih učinkovitejših, ki nek svoj »hop« izkažejo, in se z njim miška za vedno poslovi od tega sveta, in predvsem od tega, da bi ji kdorkoli še lahko, kadarkoli, pomagal, tako kot sem jaz, denimo, zjutraj, omenjeni miški. A domnevam, da je koruza vredna goltavosti, če že le-ta rata vredna pasti. Kakorkoli že…

 

Verjetno je tako še najbolj pravilno. Če rineš, kamor rineš, potem se tudi s posledicami tega rinjenja soočaj, in sooči.

Kdor vstopiš...

"Kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake..."

Le enkrat gre bedak v bedake. 

Jalov nasvet

Če rineš v težave, se najprej nauči sam/a iz njih izvleči.

 

Vem, zadeva je, v konkretnem primeru, in v vseh podobnih, nerealna, a jo je, kljub temu, lepo slišat.

Ja, tako je, in bo!

Kar meni narediš, vzamem v zakup, kar narediš mojemu otroku, bo malo težje.

Pošasti?!

So, ki »vedo«, da pošasti obstajajo samo v zgodbah, v filmih. Hahahahahahaha…

 

Praznina. Ja, praznina, in to popolna praznina. Tisto, čemur, običajno, brezdušnost pravijo, pri čemer še zdaleč ne vedo, kako ta brezdušnost zares zgleda! Ledenost. Takšna ledenost, da te, ob njej, srh spreletava. Sebičnost. Ob takšni sebičnosti, se najhujša sebičnost običajnosti, zlahka, v trenutku, od sramu skrije! Pokvarjenost. Preračunljivost. Zlobnost. Nobenega zadržka, ampak res nobenega. Še najmanjšega ne. Ne po čustvenem, ne po moralnem vprašanju. Nobenega zadržka, do ničesar, do nikogar. Niti do najbližjih ne. V bistvu neki najbližji takšnim stanjem sploh ne obstajajo. Jih ni! Ta stanja namreč ne vidijo nikogar, ničesar drugega, kot samo, izključno sebe. Svoje želje.

 

Ja, verjemi, še kako obstajajo pošasti! V podobah določenih duševnih stanj. Taistih stanj, za katera določeni »strokovnjaki«, ki teh stanj niti ugotavljati, prepoznavati niso zmožni, »vedo«, da jih je potrebno, brez sleherne ustrezne, zdravniške, obravnave, vključevati v družbeno življenje! Kot da v tem, družbenem življenju, že brez takšnih stanj ne bi bilo dovolj trpljenja!

 

Res je, uzakonil bi, da morajo takšni »strokovnjaki« živeti, s takšnimi duševnimi stanji. Za katera »vedo«, da so nekaj povsem običajnega, »normalnega«, da z njimi ničesar narobe ni. Pa da vidim, potem, kako bodo, ti »strokovnjaki«, takšna stanja vključevali v družbeno, in zlasti v svoja življenja!

Malo in tata...

Malo aja. Tata zapisuje. Malo sanja. Tata nima več o čem.

Ne, ne, nikakor ne!

Nikoli nisem v tem, da bi nekoga kaznoval, iskal smisel svojega obstajanja.

 

Ne boj se, tudi tokrat ne bom. Pa čeprav bi bilo, po izvedbeni plati, dokaj enostavno. A – ne bom. Čemu bi dospeval skorajda na isto raven, kot je tista, na kateri se nahajaš?! Škoda mene!

Brezupen beg

Na svetu ni dovolj "tisočev kilometrov", da zmoreš vesti ubežati.

P.S.

Namesto besede "vesti" bi, zlahka, bilo moč zapisati besedo - "sebi"! 

Skorajda kot tisti "biti ali ne biti"...

Z neumnostjo se ne bom dajal. Vprašanje je samo, če se bom za njo. 

Temelj optimizma

Lahko sem optimist. Ničesar več nimam izgubiti. Za razliko od marsikoga. 

O nekem dolžniškem razmerju...

Kadar se nestandardnega lotiš, ne pričakuj standardnega "računa"!

In temu dolgu ne bo moč ubežati. 

Kot dvojčka, siamska dvojčka…

Danes sva imela dan boleče lepote. Ja, vem, čudno slišat, lepota, pa boleča, a obstaja, takšna zadeva, sicer ne vsem in vsakomur dosegljiva, a obstaja.

 

Domov sva prišla okrog desete, Mala in jaz, in neke pol ure je potrebovala, da se je pozdravila s Tiso, in s Tarom, ter z mačkoma, in da je malo razkopavala po pepelu, katerega sadikam trosim. Nato sva šla gor, je pihalo, hladno, pa nisem hotel tvegati nekega prehlada, vnetja ušes. Kakorkoli že…

 

Od neke enajste ure, pa skorajda do osemnajste – kjerkoli sem bil jaz, karkoli sem jaz počel, tam je bila Mala, in isto počela. Če sem stal, je bila v mojem naročju, in sva se sprehajala gori doli, malo plesala, če sem sedel, je bila, spet, v mojem naročju, in sva se crkljala, risala, slikice gledala. Ne vem, če je bila, v tem vsem času, v domala sedmih urah, morda uro in pol izven mojega naročja. Ne, ne, nikakor, pol ure, da sva kosila, ne, niti slučajno neka dva odhoda po sok, trikratno nalaganje v peč, odhod na stranišče, ne, ne vem, če je bila vsega skupaj eno uro izven mojega naročja. Še ko sem kuhal, je bila večino časa v mojih rokah, medtem ko sem moral, med pomivanjem posode, trikrat roke sprati, in obrisati, da sem njenemu »mene«, vzemi me, ugodil… čeprav je, sicer, izredno dinamično, nezaustavljivo bitje, katerega je povsod dovolj.

 

»Otroka je treba navadit…« sem že velikokrat, prevečkrat, poslušal, od dresurnih, in predvsem tistih, ki ne vedo, sploh, kaj je treba otroka, in kako. Ja, temeljna težava celotne »civilizacije«, katoliške, ki, če kaj, potem čustvovanje pobija! Otroka je potrebno najprej slišat, nato razumet, potem pa tudi, v največji možni meri, upoštevat, zlasti takrat, kadar neke svoje čustvene potrebe izkazuje! In Mala jih danes je, pa še kako!

 

Ja, lepota. Kaj je lepšega, kot to, da vidiš, čutiš, kako nekomu tvoja bližina, tvoja toplina, tvoja duša do te mere prija, da te dobesedno vsrkava pod svojo kožo, in ti, povsem nesebično, brez slehernih pričakovanj, zahtev, v enaki meri vrača, da tebi tebe, nikoli, ne zmanjka, in njemu njega ne. Ker drug drugemu dajeta natanko to, kar tudi prejemata, pa – bolj dajeta, več prejemata, bogatejša sta!

In ko se dete stiska k tebi, takrat ni ne preračunljivosti, ne laži, zahrbtnosti, ničesar grdega, najlepša možna čistost, iskrenost, spontanost! Ja, najlepša možna lepota je dejanski imeti-rad-nekoga, zato tudi ima posebno vrednost, zato tudi je tako redka pojava, na tem planetu, da večina sploh ne ve, da obstaja še nekaj krepko, neprimerljivo več, od njihove »ljubezni«, da o nekem, niti ne tako redkem, docela živalskem, »dol dajanju«, sploh ne govorim…

 

Bolečina? Ko dete dobesedno potrebuje nekaj ur biti v naročju, v objemu, sicer pa je živo kot ogenj, ne moreš ga obdržati na mestu, takrat – ja, teden dni nisva bila skupaj, pa kakor sem jaz njo pogrešal, do zamolčanih krikov bolečine, še več, tako je, kaže, tudi dete pogrešalo mene. In je bilo treba v čim krajšem možnem času nadoknaditi vsaj del izgubljenega…

In so mi misli rojile, med tem najinim »naročnim stanjem«, o tem, kako me je morala pogrešat, da se tako izkazuje. In so se tem mislim pridružili spomini na to, kako se je v meni dogajalo, ko je tu ni bilo, pa…

Ja, lepota naročja, obenem bolečina, da je krepko premalo katerakoli beseda, ki bi jo znala opisati! Pa sem z jezikom družen že malodane šestdeset let, toliko je poteklo od prvih poskusov, mojih, pesnjenja, in suvereno obvladam dva jezika, potemtakem razpolagam tudi s podvojenim obsegom nekih besed, a ne najdem, ne morem najti besede, s katero bi opisal bol, ki se je odvijala v meni! Ko ne bi bilo Male, ob meni, bi ne kričal, ne, rjovel bi, tulil, preklinjal in preklel!

 

Malo pred šesto sva uspela dospeti na tla, na tepih, in iz objemov. Pa sva nekaj časa zlagala neke geometrijske like, se igrala s kockami… in se je vse skupaj spravilo v nek običajen tek, značilen za najin majhen, a lep, topel svet. In je tudi odhod na spanje potekal z njenim klasičnim »begom«, tokrat v kopalnico, in z njenim navdušenim »tata gjabi«, pa je tata prišel, k njej, krohotajoči se, jo »zagrabil« in odnesel na prag sobice, v kateri spiva, da jo je jadrno mahnila na kavč, da bo ja pred mano na tistem delu, na katerem jaz spim, in bo, spet smeje, poskakujoč, dočakala moj »grozeč« prihod, in nekaj trenutkov rolanja, ko jo bom z odeje »stresal«, pa še malček več tatinega »amanja«, pa nekega objemanja, crkljanja, skakanja po meni… da bi, po sproščeni svoji, glasno smejoči zabavi, utrujena legla, nocoj celo splezala name, in, medtem, ko sem jo po buči božal, utrujena zaspala.

 

Da, imela sva dan boleče lepote. In namesto rjovenja, pa še česa drugega, so mi le, tu in tam, neke grenko-slane kapljice potekle iz oči, nekam, na tla, natanko tja, kjer, itak, po neki folklori, vse dobro, pošteno, iskreno, čisto… konča. Poteptano, kakopak. Od taistih tal.

Ni dano zvezdam...

Ni dano zvezdam, da bi v svinjaku žarele.

 

Bržčas so zato na nebu, za vsak slučaj, da jih svinjak ne doseže.

Če sem ti slab...

Če sem ti slab, se ne meni za moje besede, moja čustva, zame.

P.S.

Bodi z "dobrimi", vsaj z "boljšimi".

So, že poprej, veliko "lepega", "dobrega" zate, in tebi, naredili.

Malo, razmisli o tem...

Malo, pojdi živet v džunglo! Tam boš vedno vedela, pri čem si.

O občem mentalnem stanju

V zaprtih oddelkih jih je manj, v odprtem – so milijarde!

Obče "spoštovanje"

Z njihovim "spoštovanjem" se niti čevljev ne da očistiti. 

Tako je s pravljicami...

Žal mi je pravljic, boleče žal, a če jih mažeš, jih ubijaš!

Moje temeljno spoznanje

Temeljno spoznanje: ni bolj butastega bitja, kot je bitje, ki sestavlja »človeštvo«!

 

P.S.

Že res, da sem tudi do drugih spoznanj dospel, denimo na področju psihe, a nobeno ne seže prek zgoraj zapisanega!

Kdor govori resnico...

Kdor govori resnico, je občim: a) lažnivec, b) neumen, c) nor! Izbiraj!

Obči namreč VEDNO "vedo", še zlasti, če so "strokovnjaki"!

"Smrt mi je blizu..."

»Smrt mi je blizu, mi sestra je draga, morda me odreši, morda mi pomaga,« je bilo pripisano, pri nekem mojem zapisu. In…

 

Še vedno »ne vem«, pa čeprav sem nekajkrat povprašal, KOMU je smrt blizu, v nekem »strokovnem vse-v-redu« stanju, KOGA smrt odreši, KDO s smrtjo preti?! In, mimogrede, tudi tega »ne vem«, PRED KOM ali ČEM zmore smrt odrešiti neko bitje, ki, po svojih letih, še zdaleč ni upravičeno smrti pričakovati?!

 

Na srečo je z menoj »vse-narobe«, drugače, zanesljivo, ne more biti, tam, kjer so »strokovnjaki« sila »strokovni«, in tam, kjer ni zmožnosti, da bi posameznik pod lastno streho, s samim seboj, temeljne zadeve urejal, in uredil!

P.S.

Blizu ti je natanko toliko, kolikor SAMA DOPUSTIŠ, da ti je!

Spoštovani

Papagaji vedo, da je treba vsakogar spoštovati.

Ne vedo kaj je spoštovanje, na čem temelji.

In je resnica popolnoma drugačna - redki so spoštovanja vredni!

Resda ničesar ne vem, ampak…

Če zmore srečanje s pajkom, v otroških letih, delovati tako, da je potrebno pri odraslem bitju odpravljati nezdrav, paničen strah, fobijo pred pajki… potem, bržčas, si upam domnevati, upoštevaje, da podzavest v vseh primerih po enakih principih deluje, da zmore tudi neko soživetje, trajajoče več kot osem let, ustrezno učinkovati na počutje, da ne zapišem na nezadovoljstvo, rojevano v okoliščinah, ki temu, resda nekdanjemu, a sočasno izjemnemu, vsaj po določenih, predvsem čustvovanjskih vprašanjih, soživetju niso naklonjene, še več, ga skušajo izničiti.

 

Potemtakem je, po logiki, povsem upravičeno pričakovati naraščanje nekega nezadovoljstva, obenem naraščanje občutenja neke nemoči, pri poskusih odpravljanja tekočega stanja in zagotavljanja okoliščin, vsaj podobnih okoliščinam omenjenega soživetja. Z drugimi besedami bi se to dalo povedati tako, povsem preprosto, da se bodo neke težave samo povečevale, in vse bolj terjale ustrezno svoje razreševanje, katerega pa, še zdaleč, tisti, katerega bodo pestile, ni zmožen zagotoviti.

 

Od tu tudi izvira neka zamisel o »prijateljstvu«, ki naj bi, vsemu navkljub, še obstalo, in obstajalo, čeprav do njega, trezno, realno gledano, ni moč dospeti. Ni moč namreč prijateljevati z nekom, ki si prijateljevanja, zaradi nekih svojih izkazovanj, ne »zasluži«.

Ob čemer ne kaže pozabiti še na neko malenkost, na neko željo, iskreno, globoko zasidrano, da globje biti ne more, po obnovitvi soživetja, in še zdaleč ne po prijateljstvu zgolj.

Tako, da je zadeva dokaj zapletena, čeprav se konkretnemu nekemu mentalnemu stanju ne zdi tako, pač pa vse »vidi« popolnoma enostavno. Kar ne čudi, vsaki neumnosti so zadeve povsem »enostavne«, čeprav…

 

Enostavno je pojmovanje neumnosti, je njeno »razumevanje« zadev na osnovi ugotavljanja zunanjosti, tistega, pač, do česar zmorejo s čutnimi zaznavami dospeti. Sicer pa so same zadeve, katerih NE razume neumnost, malček zahtevnejše, od tega, kakršne se izključno navzven kažejo, neumnosti. Čeprav…

 

V kolikor zmoreš zmožnost posrednega ugotavljanja, v kolikor premoreš razum, pa sežeš celo tja, kamor ne z očesom, ne s čemerkoli drugim, fizičnim, ne zmoreš seči, denimo v neko psiho, podzavest, potem ugotoviš, da zadeve, resnice, dejansko niso zapletene, nasprotno, so dokaj enostavne, samo – razumeti jih moraš. In te enostavne resnice so bistveno drugačne od »enostavnih resnic« občestva!

 

Kakorkoli že, zadeva je, po eni strani, dokaj zapletena, dočim je po drugi popolnoma enostavna. In je samo vprašanje časa, kdaj do iskanja pomoči pride, in je vprašanje ponudnikov, te, iskane, pomoči, in je vprašanje tega, kako pomoč poteka, in predvsem – kam naj bi, poleg odprave nekih težkih stanj, pripeljala. Kajti vedeti je treba, da se taista voda, ki odteče, nikoli ne vrača, na neko svoje, nekoč izhodiščno, mesto.

Bi bilo smešno... ko ne bi bilo žalostno.

Na planetu dvonogih nagonov – dragi noji, in ostala perjad, vsa čast vam, ne govorim o vas – je biti človek sila delikatna zadeva. Pa ne samo radi tega, ker je to dokaj težavno, težko prebavljivo, ne da bi se grenkoba po notranjosti razlivala, pač pa tudi radi tega, ker nenehno poslušaš o tem, da si, kar nisi, in nikoli ne smeš postati, ko ti razlagajo o sebi »ljudeh« in ko skozi svoje oči »vedo« gromozanske bebavosti povedati tako o človečnosti, človeškem, kakor tudi o vsem ostalem, kar v omenjeno sodi.

Luksuz

Redkost je, luksuz, da se smeš, in upaš, kazati natanko takšnega, kakršen si.

Tutka putka

Marsikaj napišem, česar ne objavim. Pravkar sem pesem Tutka putka, a je ne objavljam. Čeprav govori o kokoši in petelinih, in čeprav sta tudi Ezop in Krilov glasove živali izbirala. In čeprav v svojih besedah ene same laži ne izustim. In čeprav besede, same po sebi, ne bolijo, ker beseda ne more zaboleti. Sestavek nekih črk…

 

In čeprav le dejstva, neka dejanska stanja obravnavam. Katera zgolj ugotavljam, in jih ne zakrivim. Niti zakrivljam, tako, kot večina počne, da bi jih »po svoje« videl. In čeprav za ta stanja ne nosim nikakršne odgovornosti, in je tudi ne bi smel, upoštevaje, da – ko bi bilo od mene odvisno, jih sploh bilo ne bi!

 

Ja, marsikaj zapišem. Česar ne objavim. In veliko je tega, za kar dvomim, da bo, kadarkoli, čemu drugemu služilo, kot temu, da sem svoj »ekonom lonec« nekega pritiska odrešil, vsaj za malo, in vsaj za nekaj časa, s tem, ko sem besede, same od sebe porojene, in gladko tekoče, na belino spravil. Iz sebe, pač. Čeprav bi si zaslužile na plano dospeti, o resnici spevajoče. A kaj, ko je resnica tako hudičevo »priljubljena«, da je nihče ne sprejema, razen nekih firbcev, ki raje v tuje lonce gledajo, in se v njih naslajajo, kot da bi – v lastnih videli, vse, tudi same sebe!

Vonjave

Ne moti me vonj preznojenosti, pač pa smrad nemoralnosti. Nič ga ne prekrije! 

Napis in slika

Še vedno razmišljam, o nekem napisu, na hiši, in o neki sliki, na računalnikovem zaslonu. Ja, še vedno razmišljam, zato, ker – nisem pizdun!

 

Ko bi bil, pizdun, tak, popolnoma običajen, celo zaželen, in sprejet, ko bi z enakim vračal, potem bi, jamčim, obojega, že davno ne bilo več. Pač pa bi, tako, kot sem sam doživel, oboje, preprosto – vrgel v koš, med smeti, v pozabo!

Seronja moj lepi!

So primerki, kateri se sploh roditi ne bi smeli! Denimo, jaz, na primer, sodim mednje, čeprav…

 

Veš, dobro moje Malo, tvoj tata zmore nekaj, kar redki zmorejo, in tudi živi tako, kot redki živijo. Potemtakem je neke vrste odpadnik, ki kazi povprečje, krepko kazi, pa bi že zaradi tega bilo dobro, ko se ne bi rodil. Zame dobro, kakopak, čeprav…

 

Veš, obstajajo tudi drugačni primerki, kateri se nikoli ne bi smeli roditi, pa čeprav so povsem običajni, in »krasijo« povprečje, pa bi bilo obratno, kot pri tati, in bi bilo Svetu bolje, ko jih ne bi bilo…

 

Menda ima večina vedno prav. Zaradi večine zmorejo čudesa obstajati, skozi stoletja… kakopak, do tedaj, ko neko spoznanje uspe svetlobo dneva zagledati, in pretrpeti vse muke, katere se mu na pot postavljajo, natanko v podobah te »vedoče« večine…

Resda ne vem, če je bilo Zemlji, nekoč, ko je še bila ploščata, lepše, kot ji je sedaj, ko se je smela v svoji pomarančasti podobi prikazati, tega res ne vem, vem pa, da je resnici zaradi pomaranče krepko lepše, kot ji je bilo, prej, ob plošči. Čeprav, ne pozabi, večina vedno »ve«, in večina ima vedno »prav«. Drugače ne gre, kadar je nekdo neumen, stoletja potrebuješ, da mu, vsaj tisto, kar je čutnim zaznavam dostopnega, pokažeš, dokažeš. V vsem ostalem pa, natanko tako, kot skozi vse čase, še iz kamene dobe, naprej – večina vedno »ve«, in večina ima vedno »prav«!

 

Veš, Malo, od nekoga, katerega spoznavaš, sem izvedel, niti ne tako dolgo nazaj, da se z menoj ne da o ničemer drugem pogovarjat, kot o travi in drevju. Ja, dete moje, milo, tvoj tata je zabit, kar, ne nazadnje, dokazuje tudi s svojim početjem. In če hočeš karkoli neumnega prebrati, potem se moraš, bržčas, podati tja, kjer se z mojimi zapisi srečuješ. Po pamet pa se napoti na cesto, lahko tudi v prvi, najbližji bife. Ti že itak slovijo po tem, da se smetana v njih nabira. Cestna, kakopak.

 

Veš, Malo, karkoli tata dela, narobe dela. In je v tem celo nekaj resnice, kajti – marsikdaj bi bilo bolje, predvsem tati, ko določenim ničesar, ampak res ničesar ne bi naredil, v pomoč, pač pa bi jih pustil tam, kjer so se v svoji nemoči znašli, da tudi v naprej iščejo neke svoje modrosti, in rešitelje – na cesti, in v bifejih!

Driskica moja…

… še nekaj ti bo tata danes povedal. Skušal ti bom pripovedovati o tem, kako s svojimi ravnanji, s svojimi izkazovanji bistveno več o sebi poveš, kot to zmoreš narediti z besedami…

 

Najprej, Malo moje – vsakdo se ima možnost, v vsakem trenutku, odločati, in odločiti o tem, kako bo ravnal! VSAKDO! Kakopak, v primerih, da je v njem, v njegovi podzavesti, tisto, kar naj bi v vsakem človeku bilo, potemtakem najprej človečnost! V naših podzavestih obstajajo namreč vsi zapisi, ki nas opredeljujejo, nas usmerjajo, nam, nemalokrat, tudi v podobah fizično občutene bolečine, prepovedujejo početi nekaj, tisto, pač, kar smo se namenili početi, v svojih zavestnih stanjih, pa…

 

Obstajajo zapisi, o tem, kako so določeni vojaki odklonili svoje sodelovanje pri pobijanju nemočnih, celo zvezanih ujetnikov, čeprav so vedeli, in se tega zavedali, da jih bo, zaradi odklonitve ukaza, doletela kazen, da bodo – usmrtili njih!!!

Kakopak, dete, takšnih primerov je malo, v oceanih dvonožnosti, kakor je tudi malo dejanskega, utemeljenega ponosa, spoštovanja, časti, kakor je malo – ljudi, ja, tistih posameznikov, ki vrsti, imenovani Homo Sapiens, pripadajo!

 

Niti tisti izven tebe, neki nadrejeni, ali ljubeči oz. ljubljeni, te nikoli ne morejo prisiliti v to, da se ravnaš sebi nasprotno. Še huje – uboga »ljubezen«, kadar od nekoga pričakuješ, celo terjaš, da bo ravnal tvojim zahtevam primerno, in uboga »ljubezen«, ki dobesedno sili ravnati tako, da s svojimi izkazovanji prizadene tiste, katere »ima rada«! Veš, dete moje milo, uvidevnost, odrekanje-samemu-sebi, svojim željam, celo potrebam, dajanje drugega na mesto pred seboj… da, dete, tudi to so ravnanja, ki o dejanskem rad-imeti-nekoga govorijo. Sebičnost, neuvidevnost – NIKOLI!

 

Zato ti tata govori o tem, da prisluhni, kadar se v dvomih znajdeš, tistemu svojemu »notranjemu glasu«, tistemu občutku, ki zna še kako pekliti, greniti, boleti, takrat, kadar se v neprav usmeriš, in takrat, kakopak, kadar si – človek! Veš…

 

Tudi na jugu Afrike je bilo povsem samoumevno, običajno, »normalno«, to, da so bili temnopolti obravnavani kot živali, kot neke vrste predmeti, s katerimi si je »razvitejša« rasa, bela, lajšala svoja bedna živetja! Povsem »normalno«. In, verjelo ti ali ne, dete moje ljubo, med »belimi« so rasli posamezniki, katere je zmožnost empatije (katere se, mimogrede, ne da naučiti, pač pa ali je sočustvovanje, uvidevnost… v tebi, ali pa ni, odvisno od zasnovanosti!) dobesedno silila v to, da so se začeli upirati sistemu, ki je, na temelju rasnega razlikovanja, določene postavljal nad druge. Pa čeprav so bili od malega učeni v to, da je izkoriščanje, suženjstvo… nekaj povsem »normalnega«!

 

Mimogrede, zvezdica moja, naj ti tata zapiše tisto, kar je EDINA OPRAVIČLJIVA OSNOVA ZA DELITEV, znotraj sveta dvonogih: ali si človek, in se temu primerno, človečno, tudi izkazuješ, ali pa nisi. Nič drugega, dete, pač pa zgolj ali si dober, ali zgolj »dober«, pošten, ali zgolj »pošten«, uvideven ali sebičen… samo vsebina, dete, naj bi smela do razlikovanja, in razlik, voditi, in prav nič drugega!

 

Kar, in kakor, boš počela, tako te bodo presojali, ljudje. Ne vsi tisti običajni, ne, njim je pomembno to, da vidijo, če uspevaš, v svoji neki goltavosti, njim neka funkcija, nek papir, na katerem piše, da si, vsaj bojda, strokovnjak… pomeni krepko več, kot vse ostalo. Pravzaprav jim pomeni vse, kajti do vsebine, do tega, da bi značaje ugotavljali, pa znanje, neko strokovnost, do tega, da bi presojali na temelju ne/moralnosti, žal, reveži ne sežejo! Zato jim je, praviloma, tudi vseeno, kdo jim vlada, samo da je njim dobro.

 

Nekateri, bojda, počenjajo v nasprotju s svojimi željami. Res?! Neverjetno, ker, veš – tudi jaz sem sanjaril o tem, da bi dospel do nekega svojega otočka tihote, miru in samote, pa radi tega nikoli nisem nečednosti počel, sem raje brez želja ostal! Pri čemer – ja, ko bi bilo vprašanje o tem, ali bo TEBI, na primer, nekdo nekaj slabega naredil (ne meni, pač pa tebi!), v primeru, če ne izustim, da sem lažnivec, bi se zlagal, in povedal, da nikoli resnice ne govorim. V vseh ostalih primerih pa – dete, toliko izsiljevanj sem že doživel, celo nekih groženj, prav nič nedolžnih, pa sem, še vedno, tu, in, še vedno, na resnico prisegam! Tako da…

 

Kadarkoli karkoli počenjaš, takrat ne moreš govoriti o tem, da počenjaš zoper lastno željo, če ne zaradi drugega, potem zaradi tega, ker te tvoje početje privede do tega, da lastni želji po samoohranitvi ustrežeš! In si se raje pripravljen z žretjem dreka izkazovati, kot s tistim, česar ne premoreš, s ponosom, s častjo, z vedenjem o ne/moralnem! S človečnostjo!

Ja, dete, veš, tisti »raje en dan kot lev, kot vse življenje kot ovca« ni stavek, misel, moto teh vsakdanjih, običajnih, »normalnih«. Ha, krepko daleč od njega so!

 

Pomeni, da kadar nekaj počenjaš, VEDNO počenjaš po lastni volji, želji, zato NIKAR NE VERJEMI tistim, ki trdijo, da si želijo eno, počenjajo pa nekaj popolnoma drugega, drugačnega, in, zanimivo, tudi s tem početjem do SVOJIH ŽELJA DOSPEVAJO!!! NE verjemi takšnim, raje se odloči verjeti tistim, katerih stališča bodo, medsebojno, usklajena, in bodo predvsem med seboj usklajene njihove besede in ravnanja! Če imaš nekoga zares rad, potem ničesar takšnega ne počneš, da bi ga trpinčil!

 

Da, dete moje drago, zato ti tata govori, da si rojeno z enim obrazom, da skušaj z enim tudi živeti, in z enim tudi umreti. Po možnosti s čistim!

Deca moja...

Deca moja, v meni, do pepela, mojega. V vas, jaz, do vašega. Moja edina čistost!

Moji spomini?!

Spominov ne bom pisal. Bi jih raje zbrisal, ko bi bilo moč. 

Tebi, bolje - vam

Ne vem, česa si želiš, vem, kaj počneš.

 

Mislijo, da se predstavljajo z besedami, a njih ravnanja bolje govorijo.

 

Najhujše je spoznanje, da si živel v utvarah, pa čeprav z veliko iskrenosti.

Ne meni se za tato!

Mala, nikoli ne ostani brez roke! Raje jo v žepu drži, kot da jo ponujaš!

 

Moj oče je imel tisoče »prijateljev«. Dokler je bil na položaju…

 

Dete, vsako prase ima rado polno korito. Raje se z rastjem ukvarjaj!

 

Zvezdica, nosi dobroto v sebi, a pazi, komu jo daješ!

 

Nikar se za tato preveč ne meni, bi bilo škoda, da se z drugimi prepiraš.

Kaj je boljše?!

"Bolje biti pijan, nego star." Bebasto.

Bolje biti sam, kot v umazaniji. Resnično. 

Dete moje, ljubo!

Odrasla boš, nekoč že. Odraščala boš skozi trnje, in, morda, med njim, vsaj tu in tam, tudi kak cvet uzrla. A pazi – kakor se, znenada, prikaže, tako zmore, prav tako znenada, izpuhteti…

 

Mala, nikoli ne išči ne resnice, ne pravice, in še najmanj tistega iskrenega, dejanskega rad-imeti-nekoga!!! NIKOLI!!!

 

Obkrožali te bodo številni. Ob tebi bodo, in s teboj, le toliko časa, kolikor bodo v tebi našli tisto, kar sebi in zase potrebujejo. Ko jim več ne boš zanimiva, šele takrat boš ugotovila, kdo je bil, v tvojem življenju, vsaj omembe vreden.

 

Morda, če te sreča obišče, celo na človeka naletiš. Vem, mladim, in tudi starejšim, nevednim, ga je težko ugotavljati, prepoznavati. Predvsem zaradi tega, ker te bodo, že od malega, učili o tem, da svet poseljujejo ljudje. In še o mnogo drugih neresnicah boš poslušala… Bi moral zapisati »resnicah«, o nekem obče veljavnem, in zlasti butastem blebetanju?!

 

Mala, preveč mene je v tebi, da bi lahko sanjarila o neki sreči. Itak je sreča neko hipno stanje, ki se, resnici na ljubo, zmore tudi večkrat, za nekaj trenutkov, pojavljati, a, verjemi – edina sreča, ki bo zares prava, in boš z njo zares tudi razpolagala, bo tista, ki si jo boš, s svojim početjem, sama ustvarila! Edina!

 

Odpirale se ti bodo oči, in sčasoma boš dospevala do popolnoma drugačnih vprašanj, kot je to tvoje, sedanje, tisti »kaj je to«.

Velikokrat, prevečkrat, boš neko nelagodje začutila, čutila, plačevala. Tvoja glava bo »vedela« o tistem, česar te bodo naučili, te v to prepričali, a »nekje« v sebi boš zaznavala povsem drugačne občutke, kot je zadovoljstvo, povzročeno s pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje. Verjemi svojemu občutku, ne tistemu, kar ti bodo »razkrivali«!

 

Imaš smolo, že od svojega rojstva dalje. Lahko bi bila dete pravljice, a boš, žal, vse svoje življenje, dete prekletstva! Pa ne razumi napak, ne mama, ne tata, te nikdar nista, in te nikdar ne bosta, preklela. Oba te imata rada. Boš sama, s časom, ugotavljala, čemu sem zapisal, to, kar sem. In skušaj, takrat, v širino zapopadati svoja razmišljanja, skušaj iskati dejstva, ki pojasnjujejo, in se, čim bolj, tistih izogibaj, ki se bodo želela v obtoževanje usmeriti.

 

Ne verjemi, nikomur, tudi meni ne, prehitro. Zaupaj pa… ko bodo minila že krepka leta, ki jih boš namenjala svojemu okolju, šele takrat, in predvsem temelječ na dvomu, skrbno izbiraj tiste, katerim boš svoje zaupanje naklonila! Verjemi, tata nikoli ne govori brez osnove.

 

Iskrenost, zaupanje, predanost… lepe, silovito redke odlike, celo tako redke, da zanje plačuješ, v svojem življenju. Krvavo plačuješ! Ker, veš, najina Tisa te bo krepko težje razočarala, ti bo krepko težje hrbet pokazala, kot zmorejo tisti, ki se imajo za boljše od nje. A niso, značajsko gledano niti slučajno niso. Nasprotno!

 

Nikoli ne razmetavaj s svojim rada-te-imam! Najdi ga, želim ti, da ga najdeš, enega, kakopak, ne stotnije, in ga imej rada zaradi tistega, kar bo v sebi nosil, zaradi tistega, kar zares bo, in nikakor zaradi vsega ostalega, česarkoli drugega! Če bo človek, in želim ti, da bi bil, boš, upam, doživela tisto, o čemer je tvoj tata od mladega sanjaril – srečati nekoga, ob katerem tudi tik pred smrtjo čutiš potrebo, da izmenjaš pogled, da se roki primeta, da objem ne postane redkost. Nekoga, ki bo ti, in komur boš ti on. Do smrti.

Ja, ne zameri mi, Mala, vem, še kako se zavedam, da sanje ne živijo na tem lepem planetu…

 

Želim ti nekoga, ki ti nikoli dvoma vase ne bo porodil! Ki se ti nikoli zlagal ne bo. Ki te nikoli ne bo zlorabil, ti krvi izpijal, srca v koščke razbijal, tvojo dušo teptal, brez slehernega zadržka, surovo, hladno, tako, kot to pošasti zmorejo. Nikoli!

 

Še bi lahko zapisoval, a bom tudi za v bodoče nekaj pustil. Kakorkoli že, želim ti, da tekom svojega trpečega življenja nikoli ne obupaš, nikoli ne ostaneš brez poti, in nekega cilja, da nabereš vsaj nekaj trenutkov sreče, in da živiš tako, da boš, na koncu, lahko vsaj tako porekla: Res je, življenje je veliko sranje, a sem ga vsaj živela!

Mala...

Na svoje rojstvo nisem vplival. Na ostalo bi lahko. A kaj, ko sem idiot.

 

Mala: vedno je bolje imeti lastno bolečino, kot povzročati jo drugim!

 

Mala, imej čisto srce in dušo, pa te bo tata vedno imel rad.

 

Mala, nisi rojena umazana. Tudi umreti ne potrebuješ umazana.

 

Jutri se vidiva, v najinem svetu. Edinem, ki ga zares imaš.

Eh, Mala moja...

Ja, Mala, najraje bi ti svetoval, da nikoli nikogar, razen sebe, ne imej rada. Vendar ne bom.

Resda bi lahko bila kot večina, da bi "imela rada" ugodja, katera jim jih neki drugi, vseeno kateri, vzbujajo, in bi te "imeli radi" le takrat, kadar sami do nekih drugih, njim pomembnejših ugodij ne bi dospevali... a ne želim, da si, kakršni so oni! 
Bodi človek, želim, da si človek. Pa čeprav boš radi tega trpela, vse svoje življenje. 

Ne, niti sanja se ti ne...

Ne govori o "hudiču", dokler ledenosti brezdušnosti ne spoznaš! 

Teče reka, odlazi…

Teče reka, odlazi, da se negde izgubi,

kao suza što iz oka senku bola odnosi,

možda nađe sebi mir, svojoj tuzi neki kraj,

da bar malo manje boli dok ugasi se njen sjaj…

 

Svaka suza negde mre, i sa njome delić sna,

sunce već je davno palo, a bez njega ničega,

nema zvezda, nema snage, hladna tama guta sve,

teče reka i sa njome snovi neki odlaze…

 

Teče reka, neka je, možda stiša joj se glas,

neka suza sebi nađe malo mira, nek svoj spas,

ali duša neće stati, samo gasi joj se plam,

teče reka, teče suza, i u bolu svaki dan…

 

Guta praznina, kad se ruši, kada nada umire,

steže i razara u duši, ptice u tamu odlaze,

nema ni jutra, nema sutra, nema želje, svemu kraj,

samo još reka, samo suze, i u bolu njihov sjaj… 

 

In sem celo nek star, prastar diktafon usposobil, pa, bojda, osnutek melodije zapisal na trak, za takrat, ko bom, če sploh bom, skušal to, kar se mi je zapisalo, tudi v drugačni neki podobi »na svetlo dneva dati«. Ko bom, če sploh bom, ker…

Tako je s tem...

Ni močnejšega pooblastila za odklonitev pomoči, kot je izkazana nehvaležnost.

Kaj je eden proti neskončnosti?!

Saj pomniš, kajne, da pomniš?! Čase, v katerih zmore samota sredi gneče bivati. In ni nobene poti, ki bi s seboj popeljala, neki svetlobi, nekemu sončnemu jutru naproti. Še več, ni nobene volje, ki bi si vsaj razmišljati drznila, o tem, da sončna jutra sploh zmorejo obstajati! In potem…

 

In potem se zgodi. Pride eden, ki v neskončnost poseže. V neskončnost temačnih, neprijetnih, morečih, brezupnih, brezvoljnih… trenutkov, ki še zdaleč niso podobni tistemu, čemur bi življenje bilo moč poreči. Eden, o katerem se ti, nikoli, niti sanjati ni smelo, da zmore biti, med vsemi ostalimi, katere poznaš kot omembe nevredne, prazne, brezlične, celo od sebe odbijajoče te…

 

Ja, pride eden, radi katerega se oblaki razprejo, pa ti pogled v nebo seže, na njegovo pomirjajočo, radosti budečo modrino. Povrh eden, ki ti je tako podoben, da enako čuti, razmišlja, vrednoti, kot to sama počneš. In, še huje, nedolgo po tem se celo nek čudež razkrije, kajti – ta eden ne zmore samo sonca priklicati, pač pa zmore tudi tisto, kar se je leta nabiralo, in nabralo, in s čemer niti uradna medicina ni zmogla, ja, zmore tudi tisto odpraviti, te popeljati nikamor drugam, kot natanko vse do neba, v življenje, polno neke vsebine, zadovoljstva, poti, nasmehov, in, da, celo to se izkaže, polno pesmi, in tudi tvojega petja in plesanja! Čeprav…

 

Kaj je eden, proti neskončnosti, proti vsem ostalim?! Morda nič, morda – vse, in še več od vsega?!

Odvisno, od zmožnosti presoje. Ko si izven jame, se ti zdi, da po varnem hodiš, in da se, nikakor, ne zmoreš znova v njej najti.

Ko si na dnu, jame, drugače vidiš, celo nebo se izmika tvojemu pogledu. In je vrag…

 

Določeni nikoli ne dospejo do tega, da bi svojo hojo usklajeno izvajali, pa se že na ravnem radi spotikajo, in, bog ne daj, da bi v bližini nekih jam hodili! A kaj, ko živimo na kraškem svetu, v njem pa je povsod najti neka presenečenja…

 

Ne, eden je dejansko ZANEMARLJIV NIČ, napram preostalemu svetu! POPOLN NIČ! Dokler se ne izkaže, kakopak, da je jama oživela, da v njej ti crkuješ, in da zmore taisti en, popoln nič, nekaj biti, vleči, izvleči, odpravljati, odpraviti… in se zna, zlahka, izkazati, da je taisti eden v bistvu vse, kar kdajkoli v svojem življenju zares imaš!

 

In je nerodno, kadar se neka takšna zadeva že odvije, in kadar se, v tej zgodbi, temu enemu predstaviš z vseh svojih plati. Tudi tistih, za katere bi bilo bolje, ko o njih niti v zgodbah zapisovali ne bi, ko jih, preprosto, niti bilo ne bi. Ja, nerodna zadeva, zelo nerodna, kajti tudi ta eden ima, še bistveno bolj kot ti, pravico spreminjati svoja ravnanja, v odvisnosti od tega, s čem se mu razkriješ, s čem mu, v bistvu, še najbolj »hvaležnost« izkažeš, za tisto vse poprej, za tisto, da ti je oblake z neba pregnal…

Dete, zapomni si…

Edina oseba, ampak res edina, na celem tem prekletem svetu, na katero boš lahko v vsakem trenutku računala, in se ti bo v oporo znašla, vsaj v oporo, če ne tudi v razrešitev težav…

 

Edina oseba, ki te bo, vedno, do bolečine svoje, imela zares rada, tudi takrat, ko si boš karanje prislužila, in ki te bo vedno, kjerkoli, kadarkoli v sebi nosila, ti povedala, v oči, resnico, tudi o tebi…

 

Edina oseba, ki te bo v tvoji svojskosti podpirala, v kolikor se boš v moralnem, in z njim, izkazovala, in taisto, svojskost, zavračala, v kolikor bi jo sprijenost utegnila zasmraditi…

 

Edina oseba, ki nekih drugih ne bo predte postavljala, in zaradi njih, niti za trenutek, nate pozabila, edina oseba, ki ti nikoli, vede, ničesar slabega ne bo naredila, pa čeprav se ti bo, morda, celo zazdelo, da temu ni tako…

 

Edina oseba, ki sebe, in svojih ravnanj, tebi, in pred teboj, ne bo skrivala, razen, če ti bo presenečenje, prijetno, pripravljala, ki, nikoli, ne bo ničesar naredila, da bi se, zaradi tega, morala sramovati, se skrivati, posmeh prenašati…

 

Da, dete moje milo, zavedam se teže svojih besed, in pomena slednje od njih, a, kljub temu, ali pa prav zaradi tega, poudarjam ta »edina oseba«. Kakorkoli že, srečevala boš nešteto mask, katerim boš sama morala dospeti do tistega, kar naj bi bilo obraz, ko bi obstajalo…

Srečevala boš nešteto laži, zahrbtnosti, prevar, spoznavala, da niti nasmehi ne zmorejo spremeniti resnice o sebičnosti, o hladu, praznini…

Srečevala boš marsikaj, in pri tem ti, žal, nihče ne more pomagati, tako, da bi ta srečevanja preprečil, le njih posledice bo, vsaj tu in tam, moč, morda, blažiti…

 

Kakorkoli že, zvezdica moja zlata, sončece, ki mi, z ostalimi tremi, voljo, če se temu lahko tako poreče, da še obstajam, med vsem pokvarjenim, porajaš, edina oseba, na katero lahko vselej računaš, je – tvoj tata. Žal, je tako, in, žal, ne morem še kogarkoli drugega pripisati, pri čemer ničesar slabega ne mislim, nikomur, pripisovati, le tisto, čemur se dejstva pravi, upoštevam. Preveč sem zapisal, pojasnil, da bi vse to zmogel še kdorkoli drug, kot jaz. Predvsem pa, da bi zmogel iskreno, do konca iskreno, in s silovitim vrelcem neke topline, ki za moje čičke nikoli ne bo presahnil. Dokler bom živ. In, ja, prav ob tem, sem ti dolžan opravičilo, čeprav sem o tem že pisal – žal, a v relativno kratkem času se boš morala znajti sama, tata že konkretna leta šteje, ob čemer upam, da ti bom, do takrat, uspel, vsaj kolikor toliko, nekaj osnovnega, neka vodila, življenjska, v dušo zasejati.

Mala, tata pospravlja…

In bom, za silo, tla posesal, za silo, prah pobrisal, in, za silo, kopalnico in kuhinjo pomil. Pa bova tudi midva lahko rekla, da v čistem živiva, čeprav…

 

Nekako se mi zdi, kdo bi vedel, radi česa, da čistejšega sveta, od najinega, tudi takrat, ko ni pospravljeno, ni.

Brez kladiva...

Za zabiti žebelj, potrebuješ kladivo, za mišljenje, glavo. Ni dobro brez orodja!

 

Omejenosti nikoli ne moreš omejiti!

 

Platon, tvoja Država… vse si imel prav, le o njih ničesar nisi vedel!

 

Otrok ne vzgajajo, jih dresirajo, če sploh. Obenem govorijo ne-bodi-kot-drugi…

 

»Vsak je nekaj posebnega«. Odvisno, ali od spodaj gledaš, med njimi, ali od zgoraj.

Ah, zgolj jaz, in neke moje neumnosti...

Blagor meni, nimam pametnejšega početi, pa zapisujem.

Ja, nekoč sem slišal, da se s pisanjem ukvarjajo tisti, ki »ničesar pametnejšega nimajo za počet.« In bržčas bo temu res tako, med vsemi pametnimi, ki samo pametne stvari počenjajo, izkazujejo…

 

Žal, a bolj jih moti prah, fizična umazanija, kot umazanija nemorale.

Kakopak, nič čudnega, kako bi samoumevnost, »normalnost« lahko bila moteča?!

 

Ne hodi k meni, če običajnost iščeš, pojdi na cesto, v bife.

 

Naj bodo zamisli, ideje, še tako lepe, čiste, v umazaniji nikoli ne bodo zaživele.

 

Nekoč je »znanost vedela«, da je Svet ploščat, da za bližnjimi gorami ničesar več ni, da živijo, tam, nekje, malček vstran, neki velikani, kiklopi…

Tudi danes »znanost ve« marsikaj tega, in še zdaleč ne bistveno drugače, kot je »vedela« nekoč.

Pet preprostih resnic

Ni pojasnila, ki zmore opravičevati, tisto, čemur ni opravičila.

 

Ni junaštvo drugega obvladovati, pač pa sebe.

 

Kdor želi z menoj, mora najprej vedeti kje me bo iskal, in predvsem, kako.

 

Moj svet je meni svet. Ne vlači mi smradu vanj!

 

Kadar nisi zmožen sebe obvladovati, si predmet, dan na voljo komurkoli.