Da, zadnje
dneve ti kar zapisujem. Pri ostalih treh tovrstne potrebe ne občutim, so že
veliki, predvsem pa so takšni, da so življenje že dodobra spoznali, in se,
kljub temu, ali pa prav zaradi tega, ne izkazujejo kot cesta, kot neka
običajnost, kot »vsakdo«. Razlikujejo med ne/dobro, ne/prav, ne/moralno,
ne/človečno. In ostajajo čisti. Ti, dete moje ljubo, pa si še majhno,
nebogljeno, predvsem pa – še zdaleč ne slutiš, kaj je to življenje, na planetu
nagonov, in s čem vse se boš, tekom svojega življenja, srečevala…
Res je,
tvoj tata je nemogoč. Tako nemogoč, da je redkokje, pri redkokom sprejemljiv,
dobrodošel. Na svojih plečih namreč nosi velike, grozovite grehe. Dovoli, da ti
vsaj največje opišem, ti o njih nekaj bežnih besed povem.
Najprej
– tvoj tata je prepričan v to, da se človek rodi z enim samim obrazom, in da je
prav, da ga taisti obraz, en in edini, spremlja vse njegovo življenje, in da s
taistim obrazom tudi umre! Preveč je drugačnih, da bi si tudi človek dovolil ta
luksuz, in menjaval, po potrebi, lastno podobo!
Nato – tvoj
tata je prepričan, da ne moreš biti upoštevanja vredno bitje, še več, da
nikogar, ampak zares nikogar niti rad, zares rad, ne moreš imeti, v kolikor sta
ti laž, in laganje, samoumevnost, nekaj povsem »normalnega«! Ne, Mala, dejanski
imeti rad nekoga je iskrenost, je zaupanje, je stati za besedami, ki iz tvojih
ust prihajajo, čeprav…
Čeprav
že tisočletja vedo, neki posamezniki, ljudje, pač, da ni prijetno tistemu, ki z
resnico vkup hodi, ni priljubljen, nasprotno, niza si sovražnika za
sovražnikom! Ja, tako »lep«, tako »dober«, tako »pošten« je svet tistih, ki,
tudi, ko bi hoteli, ne morejo preseči nagonov živalskosti, ali pa živalskost
nagonov, kakor ti je ljubše…
In, na
koncu – če veš za en sam obraz, če veš za resnico, potem, bržčas, veš tudi o
tem, kaj je morala, moralnost. Brez nje, brez načelnosti namreč niti ne zmoreš
z enim obrazom, niti do resnice ne znaš, nikoli, dospeti. Niti do resnice o
sebi, kaj šele do vseh ostalih, resnic.
Pred
teboj je, praktično, celo tvoje življenje, in imaš pravico, celo več, imaš dolžnost
preživeti ga tako, kot je človeku edino primerno, dopustno! Da, smolo imaš,
gromozansko smolo, kakor tvoja sestra in brata, tako si tudi ti zasnovana v
človeka! In prav zaradi tega ti bo krepko huje, na tem planetu, kot zmore biti
vsem tistim, ki, preprosto, »vedo«, da je živeti lepo.
Že od
malega se boš srečevala z mnogimi razlikami, drugačnostmi, ki ti bodo
pripovedovale o tem, da si – nekaj popolnoma drugega, kot je vse tisto, pardon,
absolutna večina tistega, kar te obkroža!
Ja, na
začetku boš, dokler se še ne spoznaš z opredelitvami poštenega, dobrega,
moralnega, pravilnega… krivdo za to drugačnost iskala pri sebi, in v sebi
skušala ugotoviti tisto, kar naj bi bilo narobe s teboj. A ni, ker ne more
biti, pač pa – tudi tvoj osnovni greh je zgolj v tem, da si kot človek
zasnovana. Da v sebi nimaš ne gena, ki bi do šimpanza tvoje poreklo vlekel, ne
mišljenja, čustvovanja, vrednotenja, izkazovanja, ki bi te kakorkoli s taistim
šimpanzom zmoglo primerjati. Da, to je tvoj temeljni in, na planetu nagonov,
gromozansko velik greh! A naj te ne skrbi, radi njega, kajti – ko bi bili vsi
tako zasnovani, bi bil ta svet popolnoma drugačen, in bi bil predvsem –
človeški, in človečen!
Do
tebe, in do ostalih svojih čičkov, tata nima nekih posebnih zahtev. Vedno sem
vzgajal tako, da sem usmerjal k suverenosti, k temu, da veš, kdo si, in da to,
kar, in kakršen si, tudi braniš, zagovarjaš, da temu ostajaš zvest. Tudi
takrat, ko bi ti, na prvi pogled, bolje kazalo, ko bi se znala prilagajati, ko
bi znala biti neka običajna, »normalna« neznačajska rit, in bi iskala načine,
in poti, da se težavam izogneš, in da za sebi boljše poskrbiš! Življenje ni
žretje, življenje ni da-mi-je-lepo, življenje ni nič drugega, za človeka, kot
to, da čas, ki ti je odmerjen, skušaš čim bolj preživeti kot – človek! Ja,
boleče, trpeče, nehvaležno, a, verjemi, premalo je ljudi, da bi si slednji med
njimi dovolil postati lastno nasprotje!
Pravzaprav
ima tata do svojih čičkov le dve zahtevi. Bi bilo bolje, ko bi besedo
pričakovanji uporabil. Prva je ta, da se izkazujejo človeško, razumsko, z
iskrenim, celo nebrzdanim čustvovanjem, in moralno. Kljub vsemu ostalemu, kljub
temu, da jim bodo, dobesedno na vsakem koraku, zaradi takšnega izkazovanja
ovire nameščali, jih skušali spotakniti, potolči, preprečiti, in kljub temu, da
bodo redko, redko, morda celo redkeje, dospevali do nekih, ki pa se bodo kot
vredni njih iskrenosti, zaupanja, njih samih, izkazali! Da, dete, svoje
življenje boš, na tem lepem planetu, odhodila praviloma sama, v svoji samosti.
In srečna boš lahko, če boš, vsaj tu in tam, na svoji poti imela nekoga, ki bo
takšen, kakršen se ti bo kazal, in ti bo ne samo v pomoč, pač pa tudi v oporo,
vzpodbudo, bo predvsem prijatelj, in bo, to pa še toliko bolj predvsem, imel
rad, zares rad, tebe. In, kakopak vse tisto, kar se tebi vredno naklonjenosti
zdi, in kar govori o odlikah posameznika, ne o njegovi ničevosti.
Verjemi,
tata ve, tata pozna, tisto, o čemer govori. Žal ve tudi to, da je, včasih,
boljše nikoli poleteti, kot pa dobiti krila, seči vse do neba, potem pa, ker se
tako, pač, pripeti, z vso hitrostjo, silovitostjo, treščiti na tla…
Druga
zahteva je, v bistvu, neizogibna posledica življenja, izkazovanega z
izpolnjevanjem prvo zahtevanega, pričakovanega.
Nikoli
nikomur hote, zavestno, ničesar slabega ne počenjaj! Da, seveda, vsem se bo
zdelo, da jim slabo želiš, ker boš resnico govorila, tudi, ali predvsem, o
njih, a ni tvoja težava v tem, da do resnice, do spoznanj, niti o samih sebi,
niso zmožni dospeti! In, verjemi, vrednote, med katerimi naj ti bo, vedno, tudi
resnica, so krepko pomembnejša zadeva, kot je neko posameznikovo »dojemanje«,
njegova nezmožnost videti-svet-na-temelju-dejstev, pač pa »po svoje«, kot je samopodoba,
katero si, v lastni nezmožnosti, ustvari! Krepko pomembnejša!
Nikoli,
ampak zares nikoli, ne zlorabljaj tiste redke iskrenosti, s katero se boš, upam
vsaj, srečala v svojem življenju. Kadar je nekdo iskren s teboj, takrat ti svoje
srce, svojo dušo dobesedno na dlani ponuja, pa ni prav, da oboje popljuvaš, v
blato vržeš, poteptaš, poškoduješ!
Nikoli,
niti na misel naj ti ne pride, ne udari roke, ki ti pomaga! Nesebično pomaga,
daje sebe, še več, kot samo sebe, in v zameno samo tvoje zadovoljstvo
pričakuje. To, da boš zmogla s še čvrstejšimi koraki hoditi svojo pot, biti to,
kar si, kar moraš biti, za to, da smeš vsaj od daleč sanjati o tem, da ima nek
smisel, tvoje življenje! Nikoli!
In
čimprej se nauči – pomoč ni ne preračunljivost, ne trgovanje, ne to, da si
nekdo, z njo, lastno vest teši! Kadar pomagaš, pomagaš zaradi neke svoje nuje,
potrebe, notranje, in pomagaš, preprosto, zaradi tega, ker zmoreš biti
nesebičen, in zmoreš imeti rad!
In še
to vedi – najlažje je pomagati z denarjem, z nekimi materialnimi dobrinami,
redki, izjemno redki so tisti, ki ti bodo, če sploh, pomagali s svojimi
življenji, s tem, da bodo svoj čas, svojo voljo, željo, up, svoje življenje –
tebi dajali! Izjemno redki!
Malo
moje, dobro, v bistvu bi tata svoja pričakovanja, ki se mu v odnosu do tebe
porajajo, lahko strnil v en sam, preprost, stavek: rojena si kot človek, bodi
človek, živi in umri – kot človek! A kaj, ko si še krepko premajhna, da bi
poznala neke razlike, da bi vedela o tistem, sicer obče »znanem«, da ni vse
zlato, kar se sveti, oziroma da zunanjost nikakor ni ustrezna osnova
ugotavljanja, o čemer, žal, niti krepko večji, starejši od tebe, ne vedo, da bi
vedela o tem, in se tega zavedala, da sodiš med raritete, med izjemne redkosti,
katerim ni dano drugače, na tem planetu, kot da svoja življenja odživijo v
trpljenju. A vsaj seči zmorejo, do njih, do teh življenj, preseči tisto obče
obstajanje, streženje fiziološkim potrebam, nagonom, in stremljenje k
da-mi-je-lepo. Ustvari, malo moje dobro, neko svojo zgodbo, naj za teboj
ostanejo vsaj neke drobne sledi, da bo tvoje rojstvo sploh do svojega smisla
smelo dospeti, ga opravičiti!
Rad te
imam! In – oprosti, ker me takšnega imaš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar