Če
zmore srečanje s pajkom, v otroških letih, delovati tako, da je potrebno pri
odraslem bitju odpravljati nezdrav, paničen strah, fobijo pred pajki… potem,
bržčas, si upam domnevati, upoštevaje, da podzavest v vseh primerih po enakih
principih deluje, da zmore tudi neko soživetje, trajajoče več kot osem let,
ustrezno učinkovati na počutje, da ne zapišem na nezadovoljstvo, rojevano v
okoliščinah, ki temu, resda nekdanjemu, a sočasno izjemnemu, vsaj po določenih,
predvsem čustvovanjskih vprašanjih, soživetju niso naklonjene, še več, ga
skušajo izničiti.
Potemtakem
je, po logiki, povsem upravičeno pričakovati naraščanje nekega nezadovoljstva,
obenem naraščanje občutenja neke nemoči, pri poskusih odpravljanja tekočega
stanja in zagotavljanja okoliščin, vsaj podobnih okoliščinam omenjenega
soživetja. Z drugimi besedami bi se to dalo povedati tako, povsem preprosto, da
se bodo neke težave samo povečevale, in vse bolj terjale ustrezno svoje
razreševanje, katerega pa, še zdaleč, tisti, katerega bodo pestile, ni zmožen zagotoviti.
Od tu
tudi izvira neka zamisel o »prijateljstvu«, ki naj bi, vsemu navkljub, še
obstalo, in obstajalo, čeprav do njega, trezno, realno gledano, ni moč dospeti.
Ni moč namreč prijateljevati z nekom, ki si prijateljevanja, zaradi nekih
svojih izkazovanj, ne »zasluži«.
Ob
čemer ne kaže pozabiti še na neko malenkost, na neko željo, iskreno, globoko
zasidrano, da globje biti ne more, po obnovitvi soživetja, in še zdaleč ne po
prijateljstvu zgolj.
Tako,
da je zadeva dokaj zapletena, čeprav se konkretnemu nekemu mentalnemu stanju ne
zdi tako, pač pa vse »vidi« popolnoma enostavno. Kar ne čudi, vsaki neumnosti
so zadeve povsem »enostavne«, čeprav…
Enostavno
je pojmovanje neumnosti, je njeno »razumevanje« zadev na osnovi ugotavljanja
zunanjosti, tistega, pač, do česar zmorejo s čutnimi zaznavami dospeti. Sicer
pa so same zadeve, katerih NE razume neumnost, malček zahtevnejše, od tega,
kakršne se izključno navzven kažejo, neumnosti. Čeprav…
V
kolikor zmoreš zmožnost posrednega ugotavljanja, v kolikor premoreš razum, pa
sežeš celo tja, kamor ne z očesom, ne s čemerkoli drugim, fizičnim, ne zmoreš
seči, denimo v neko psiho, podzavest, potem ugotoviš, da zadeve, resnice,
dejansko niso zapletene, nasprotno, so dokaj enostavne, samo – razumeti jih
moraš. In te enostavne resnice so bistveno drugačne od »enostavnih resnic«
občestva!
Kakorkoli
že, zadeva je, po eni strani, dokaj zapletena, dočim je po drugi popolnoma
enostavna. In je samo vprašanje časa, kdaj do iskanja pomoči pride, in je
vprašanje ponudnikov, te, iskane, pomoči, in je vprašanje tega, kako pomoč
poteka, in predvsem – kam naj bi, poleg odprave nekih težkih stanj, pripeljala.
Kajti vedeti je treba, da se taista voda, ki odteče, nikoli ne vrača, na neko
svoje, nekoč izhodiščno, mesto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar