Beseda…

Pravijo, da vsaka beseda mesto najde. In ga, zares, zlasti, kadar ve, kam je namenjena.

 

Sama po sebi beseda sicer nima neke moči, še zlasti ne čudežne, pa čeprav zmore, včasih, čudeže porajat. Morda bi bilo bolje, pravilneje, ko bi zapisal – vzpodbudit.

 

Ta »moč« besede je sila relativna zadeva. Ponekod naleti na »gluha ušesa«, tam pa, kjer določena zasnovanost že sama po sebi poskrbi za to, da se, v okviru nekega enovitega, zaokroženega zavedanja, četudi se le-to ne izkazuje kot neka konstanta, nahaja tisto, čemur bi se, sila preprosto, dalo reči občutek za ne/prav, posledično tudi tisto, čemur pravijo vest, tam pa zmore beseda malodane, ali pa tudi, »udariti«. Silovito. In to radi tega, ker udari na neko podlago, na neko že obstoječe občutenje, obstajajoče na temelju določenih, že izkazanih, ravnanj.

 

Molk ničesar ne razrešuje. Molk je v bistvu podoba ne-upiranja = sprejemanje obstoječega, njegovo, četudi posredno, podpiranje. Beseda je nasprotje molka, beseda sporoča, in kadar se ne strinja, takrat o nekem odporu govori.

 

Kakopak, da bi beseda zmogla učinkovati, mora dospeti na podlago, na kateri so »zadeve urejene« - na eni strani tisto, kar je pravilno, sprejemljivo, edino dopustno, na drugi, povsem nasprotni strani, vse ostalo.

Kjer takšna podlaga obstaja, tam obstaja zavedanje tudi o lastnem ne/prav… obstaja tudi vest, ki je, v bistvu, upiranje lastnemu ne-prav početju. In kjer dejansko obstaja upiranje zoper lastno ne-prav početje, tam zmore beseda, ki je v isto naravnana, pridodati, v kakovostnem smislu.

 

Pravijo, da je resnica boleča. Ne vem, domnevam, da zna biti. A samo tam, kjer imajo težave z njo. Sicer je prav ljubezniva teta, ki se z veseljem odzove povabilu na obisk, rekoč, da ima časa na pretek, glede na to, da ni pogosto vabljena…

 

Tam, kjer obstaja vest, tam obstaja tudi resnica. Morda zakopana, zaklenjena, a obstaja. In tam, kjer, poleg vesti, obstaja neka močna želja po nekem konkretnem, poštenem načinu bivanja, tam je sleherna beseda, ki »iste note poje«, lahko samo neka dodatna opora, dodatna moč, v boju do resnice. Ki, mogoče, tudi nikoli ne zmaga, a se vsaj močneje skuša na lastne noge postaviti.