Seronja moj lepi!

So primerki, kateri se sploh roditi ne bi smeli! Denimo, jaz, na primer, sodim mednje, čeprav…

 

Veš, dobro moje Malo, tvoj tata zmore nekaj, kar redki zmorejo, in tudi živi tako, kot redki živijo. Potemtakem je neke vrste odpadnik, ki kazi povprečje, krepko kazi, pa bi že zaradi tega bilo dobro, ko se ne bi rodil. Zame dobro, kakopak, čeprav…

 

Veš, obstajajo tudi drugačni primerki, kateri se nikoli ne bi smeli roditi, pa čeprav so povsem običajni, in »krasijo« povprečje, pa bi bilo obratno, kot pri tati, in bi bilo Svetu bolje, ko jih ne bi bilo…

 

Menda ima večina vedno prav. Zaradi večine zmorejo čudesa obstajati, skozi stoletja… kakopak, do tedaj, ko neko spoznanje uspe svetlobo dneva zagledati, in pretrpeti vse muke, katere se mu na pot postavljajo, natanko v podobah te »vedoče« večine…

Resda ne vem, če je bilo Zemlji, nekoč, ko je še bila ploščata, lepše, kot ji je sedaj, ko se je smela v svoji pomarančasti podobi prikazati, tega res ne vem, vem pa, da je resnici zaradi pomaranče krepko lepše, kot ji je bilo, prej, ob plošči. Čeprav, ne pozabi, večina vedno »ve«, in večina ima vedno »prav«. Drugače ne gre, kadar je nekdo neumen, stoletja potrebuješ, da mu, vsaj tisto, kar je čutnim zaznavam dostopnega, pokažeš, dokažeš. V vsem ostalem pa, natanko tako, kot skozi vse čase, še iz kamene dobe, naprej – večina vedno »ve«, in večina ima vedno »prav«!

 

Veš, Malo, od nekoga, katerega spoznavaš, sem izvedel, niti ne tako dolgo nazaj, da se z menoj ne da o ničemer drugem pogovarjat, kot o travi in drevju. Ja, dete moje, milo, tvoj tata je zabit, kar, ne nazadnje, dokazuje tudi s svojim početjem. In če hočeš karkoli neumnega prebrati, potem se moraš, bržčas, podati tja, kjer se z mojimi zapisi srečuješ. Po pamet pa se napoti na cesto, lahko tudi v prvi, najbližji bife. Ti že itak slovijo po tem, da se smetana v njih nabira. Cestna, kakopak.

 

Veš, Malo, karkoli tata dela, narobe dela. In je v tem celo nekaj resnice, kajti – marsikdaj bi bilo bolje, predvsem tati, ko določenim ničesar, ampak res ničesar ne bi naredil, v pomoč, pač pa bi jih pustil tam, kjer so se v svoji nemoči znašli, da tudi v naprej iščejo neke svoje modrosti, in rešitelje – na cesti, in v bifejih!