Driskica moja…

… še nekaj ti bo tata danes povedal. Skušal ti bom pripovedovati o tem, kako s svojimi ravnanji, s svojimi izkazovanji bistveno več o sebi poveš, kot to zmoreš narediti z besedami…

 

Najprej, Malo moje – vsakdo se ima možnost, v vsakem trenutku, odločati, in odločiti o tem, kako bo ravnal! VSAKDO! Kakopak, v primerih, da je v njem, v njegovi podzavesti, tisto, kar naj bi v vsakem človeku bilo, potemtakem najprej človečnost! V naših podzavestih obstajajo namreč vsi zapisi, ki nas opredeljujejo, nas usmerjajo, nam, nemalokrat, tudi v podobah fizično občutene bolečine, prepovedujejo početi nekaj, tisto, pač, kar smo se namenili početi, v svojih zavestnih stanjih, pa…

 

Obstajajo zapisi, o tem, kako so določeni vojaki odklonili svoje sodelovanje pri pobijanju nemočnih, celo zvezanih ujetnikov, čeprav so vedeli, in se tega zavedali, da jih bo, zaradi odklonitve ukaza, doletela kazen, da bodo – usmrtili njih!!!

Kakopak, dete, takšnih primerov je malo, v oceanih dvonožnosti, kakor je tudi malo dejanskega, utemeljenega ponosa, spoštovanja, časti, kakor je malo – ljudi, ja, tistih posameznikov, ki vrsti, imenovani Homo Sapiens, pripadajo!

 

Niti tisti izven tebe, neki nadrejeni, ali ljubeči oz. ljubljeni, te nikoli ne morejo prisiliti v to, da se ravnaš sebi nasprotno. Še huje – uboga »ljubezen«, kadar od nekoga pričakuješ, celo terjaš, da bo ravnal tvojim zahtevam primerno, in uboga »ljubezen«, ki dobesedno sili ravnati tako, da s svojimi izkazovanji prizadene tiste, katere »ima rada«! Veš, dete moje milo, uvidevnost, odrekanje-samemu-sebi, svojim željam, celo potrebam, dajanje drugega na mesto pred seboj… da, dete, tudi to so ravnanja, ki o dejanskem rad-imeti-nekoga govorijo. Sebičnost, neuvidevnost – NIKOLI!

 

Zato ti tata govori o tem, da prisluhni, kadar se v dvomih znajdeš, tistemu svojemu »notranjemu glasu«, tistemu občutku, ki zna še kako pekliti, greniti, boleti, takrat, kadar se v neprav usmeriš, in takrat, kakopak, kadar si – človek! Veš…

 

Tudi na jugu Afrike je bilo povsem samoumevno, običajno, »normalno«, to, da so bili temnopolti obravnavani kot živali, kot neke vrste predmeti, s katerimi si je »razvitejša« rasa, bela, lajšala svoja bedna živetja! Povsem »normalno«. In, verjelo ti ali ne, dete moje ljubo, med »belimi« so rasli posamezniki, katere je zmožnost empatije (katere se, mimogrede, ne da naučiti, pač pa ali je sočustvovanje, uvidevnost… v tebi, ali pa ni, odvisno od zasnovanosti!) dobesedno silila v to, da so se začeli upirati sistemu, ki je, na temelju rasnega razlikovanja, določene postavljal nad druge. Pa čeprav so bili od malega učeni v to, da je izkoriščanje, suženjstvo… nekaj povsem »normalnega«!

 

Mimogrede, zvezdica moja, naj ti tata zapiše tisto, kar je EDINA OPRAVIČLJIVA OSNOVA ZA DELITEV, znotraj sveta dvonogih: ali si človek, in se temu primerno, človečno, tudi izkazuješ, ali pa nisi. Nič drugega, dete, pač pa zgolj ali si dober, ali zgolj »dober«, pošten, ali zgolj »pošten«, uvideven ali sebičen… samo vsebina, dete, naj bi smela do razlikovanja, in razlik, voditi, in prav nič drugega!

 

Kar, in kakor, boš počela, tako te bodo presojali, ljudje. Ne vsi tisti običajni, ne, njim je pomembno to, da vidijo, če uspevaš, v svoji neki goltavosti, njim neka funkcija, nek papir, na katerem piše, da si, vsaj bojda, strokovnjak… pomeni krepko več, kot vse ostalo. Pravzaprav jim pomeni vse, kajti do vsebine, do tega, da bi značaje ugotavljali, pa znanje, neko strokovnost, do tega, da bi presojali na temelju ne/moralnosti, žal, reveži ne sežejo! Zato jim je, praviloma, tudi vseeno, kdo jim vlada, samo da je njim dobro.

 

Nekateri, bojda, počenjajo v nasprotju s svojimi željami. Res?! Neverjetno, ker, veš – tudi jaz sem sanjaril o tem, da bi dospel do nekega svojega otočka tihote, miru in samote, pa radi tega nikoli nisem nečednosti počel, sem raje brez želja ostal! Pri čemer – ja, ko bi bilo vprašanje o tem, ali bo TEBI, na primer, nekdo nekaj slabega naredil (ne meni, pač pa tebi!), v primeru, če ne izustim, da sem lažnivec, bi se zlagal, in povedal, da nikoli resnice ne govorim. V vseh ostalih primerih pa – dete, toliko izsiljevanj sem že doživel, celo nekih groženj, prav nič nedolžnih, pa sem, še vedno, tu, in, še vedno, na resnico prisegam! Tako da…

 

Kadarkoli karkoli počenjaš, takrat ne moreš govoriti o tem, da počenjaš zoper lastno željo, če ne zaradi drugega, potem zaradi tega, ker te tvoje početje privede do tega, da lastni želji po samoohranitvi ustrežeš! In si se raje pripravljen z žretjem dreka izkazovati, kot s tistim, česar ne premoreš, s ponosom, s častjo, z vedenjem o ne/moralnem! S človečnostjo!

Ja, dete, veš, tisti »raje en dan kot lev, kot vse življenje kot ovca« ni stavek, misel, moto teh vsakdanjih, običajnih, »normalnih«. Ha, krepko daleč od njega so!

 

Pomeni, da kadar nekaj počenjaš, VEDNO počenjaš po lastni volji, želji, zato NIKAR NE VERJEMI tistim, ki trdijo, da si želijo eno, počenjajo pa nekaj popolnoma drugega, drugačnega, in, zanimivo, tudi s tem početjem do SVOJIH ŽELJA DOSPEVAJO!!! NE verjemi takšnim, raje se odloči verjeti tistim, katerih stališča bodo, medsebojno, usklajena, in bodo predvsem med seboj usklajene njihove besede in ravnanja! Če imaš nekoga zares rad, potem ničesar takšnega ne počneš, da bi ga trpinčil!

 

Da, dete moje drago, zato ti tata govori, da si rojeno z enim obrazom, da skušaj z enim tudi živeti, in z enim tudi umreti. Po možnosti s čistim!