Odrasla
boš, nekoč že. Odraščala boš skozi trnje, in, morda, med njim, vsaj tu in tam,
tudi kak cvet uzrla. A pazi – kakor se, znenada, prikaže, tako zmore, prav tako
znenada, izpuhteti…
Mala,
nikoli ne išči ne resnice, ne pravice, in še najmanj tistega iskrenega,
dejanskega rad-imeti-nekoga!!! NIKOLI!!!
Obkrožali
te bodo številni. Ob tebi bodo, in s teboj, le toliko časa, kolikor bodo v tebi
našli tisto, kar sebi in zase potrebujejo. Ko jim več ne boš zanimiva, šele
takrat boš ugotovila, kdo je bil, v tvojem življenju, vsaj omembe vreden.
Morda,
če te sreča obišče, celo na človeka naletiš. Vem, mladim, in tudi starejšim,
nevednim, ga je težko ugotavljati, prepoznavati. Predvsem zaradi tega, ker te
bodo, že od malega, učili o tem, da svet poseljujejo ljudje. In še o mnogo
drugih neresnicah boš poslušala… Bi moral zapisati »resnicah«, o nekem obče
veljavnem, in zlasti butastem blebetanju?!
Mala,
preveč mene je v tebi, da bi lahko sanjarila o neki sreči. Itak je sreča neko
hipno stanje, ki se, resnici na ljubo, zmore tudi večkrat, za nekaj trenutkov,
pojavljati, a, verjemi – edina sreča, ki bo zares prava, in boš z njo zares
tudi razpolagala, bo tista, ki si jo boš, s svojim početjem, sama ustvarila!
Edina!
Odpirale
se ti bodo oči, in sčasoma boš dospevala do popolnoma drugačnih vprašanj, kot
je to tvoje, sedanje, tisti »kaj je to«.
Velikokrat,
prevečkrat, boš neko nelagodje začutila, čutila, plačevala. Tvoja glava bo »vedela«
o tistem, česar te bodo naučili, te v to prepričali, a »nekje« v sebi boš
zaznavala povsem drugačne občutke, kot je zadovoljstvo, povzročeno s pravilnim
odgovorom na zastavljeno vprašanje. Verjemi svojemu občutku, ne tistemu, kar ti
bodo »razkrivali«!
Imaš
smolo, že od svojega rojstva dalje. Lahko bi bila dete pravljice, a boš, žal,
vse svoje življenje, dete prekletstva! Pa ne razumi napak, ne mama, ne tata, te
nikdar nista, in te nikdar ne bosta, preklela. Oba te imata rada. Boš sama, s
časom, ugotavljala, čemu sem zapisal, to, kar sem. In skušaj, takrat, v širino
zapopadati svoja razmišljanja, skušaj iskati dejstva, ki pojasnjujejo, in se,
čim bolj, tistih izogibaj, ki se bodo želela v obtoževanje usmeriti.
Ne
verjemi, nikomur, tudi meni ne, prehitro. Zaupaj pa… ko bodo minila že krepka
leta, ki jih boš namenjala svojemu okolju, šele takrat, in predvsem temelječ na
dvomu, skrbno izbiraj tiste, katerim boš svoje zaupanje naklonila! Verjemi,
tata nikoli ne govori brez osnove.
Iskrenost,
zaupanje, predanost… lepe, silovito redke odlike, celo tako redke, da zanje
plačuješ, v svojem življenju. Krvavo plačuješ! Ker, veš, najina Tisa te bo
krepko težje razočarala, ti bo krepko težje hrbet pokazala, kot zmorejo tisti,
ki se imajo za boljše od nje. A niso, značajsko gledano niti slučajno niso.
Nasprotno!
Nikoli
ne razmetavaj s svojim rada-te-imam! Najdi ga, želim ti, da ga najdeš, enega,
kakopak, ne stotnije, in ga imej rada zaradi tistega, kar bo v sebi nosil,
zaradi tistega, kar zares bo, in nikakor zaradi vsega ostalega, česarkoli
drugega! Če bo človek, in želim ti, da bi bil, boš, upam, doživela tisto, o
čemer je tvoj tata od mladega sanjaril – srečati nekoga, ob katerem tudi tik
pred smrtjo čutiš potrebo, da izmenjaš pogled, da se roki primeta, da objem ne
postane redkost. Nekoga, ki bo ti, in komur boš ti on. Do smrti.
Ja, ne
zameri mi, Mala, vem, še kako se zavedam, da sanje ne živijo na tem lepem
planetu…
Želim
ti nekoga, ki ti nikoli dvoma vase ne bo porodil! Ki se ti nikoli zlagal ne bo.
Ki te nikoli ne bo zlorabil, ti krvi izpijal, srca v koščke razbijal, tvojo
dušo teptal, brez slehernega zadržka, surovo, hladno, tako, kot to pošasti
zmorejo. Nikoli!
Še bi
lahko zapisoval, a bom tudi za v bodoče nekaj pustil. Kakorkoli že, želim ti,
da tekom svojega trpečega življenja nikoli ne obupaš, nikoli ne ostaneš brez
poti, in nekega cilja, da nabereš vsaj nekaj trenutkov sreče, in da živiš tako,
da boš, na koncu, lahko vsaj tako porekla: Res je, življenje je veliko sranje,
a sem ga vsaj živela!
Ni komentarjev:
Objavite komentar