Kaj je eden proti neskončnosti?!

Saj pomniš, kajne, da pomniš?! Čase, v katerih zmore samota sredi gneče bivati. In ni nobene poti, ki bi s seboj popeljala, neki svetlobi, nekemu sončnemu jutru naproti. Še več, ni nobene volje, ki bi si vsaj razmišljati drznila, o tem, da sončna jutra sploh zmorejo obstajati! In potem…

 

In potem se zgodi. Pride eden, ki v neskončnost poseže. V neskončnost temačnih, neprijetnih, morečih, brezupnih, brezvoljnih… trenutkov, ki še zdaleč niso podobni tistemu, čemur bi življenje bilo moč poreči. Eden, o katerem se ti, nikoli, niti sanjati ni smelo, da zmore biti, med vsemi ostalimi, katere poznaš kot omembe nevredne, prazne, brezlične, celo od sebe odbijajoče te…

 

Ja, pride eden, radi katerega se oblaki razprejo, pa ti pogled v nebo seže, na njegovo pomirjajočo, radosti budečo modrino. Povrh eden, ki ti je tako podoben, da enako čuti, razmišlja, vrednoti, kot to sama počneš. In, še huje, nedolgo po tem se celo nek čudež razkrije, kajti – ta eden ne zmore samo sonca priklicati, pač pa zmore tudi tisto, kar se je leta nabiralo, in nabralo, in s čemer niti uradna medicina ni zmogla, ja, zmore tudi tisto odpraviti, te popeljati nikamor drugam, kot natanko vse do neba, v življenje, polno neke vsebine, zadovoljstva, poti, nasmehov, in, da, celo to se izkaže, polno pesmi, in tudi tvojega petja in plesanja! Čeprav…

 

Kaj je eden, proti neskončnosti, proti vsem ostalim?! Morda nič, morda – vse, in še več od vsega?!

Odvisno, od zmožnosti presoje. Ko si izven jame, se ti zdi, da po varnem hodiš, in da se, nikakor, ne zmoreš znova v njej najti.

Ko si na dnu, jame, drugače vidiš, celo nebo se izmika tvojemu pogledu. In je vrag…

 

Določeni nikoli ne dospejo do tega, da bi svojo hojo usklajeno izvajali, pa se že na ravnem radi spotikajo, in, bog ne daj, da bi v bližini nekih jam hodili! A kaj, ko živimo na kraškem svetu, v njem pa je povsod najti neka presenečenja…

 

Ne, eden je dejansko ZANEMARLJIV NIČ, napram preostalemu svetu! POPOLN NIČ! Dokler se ne izkaže, kakopak, da je jama oživela, da v njej ti crkuješ, in da zmore taisti en, popoln nič, nekaj biti, vleči, izvleči, odpravljati, odpraviti… in se zna, zlahka, izkazati, da je taisti eden v bistvu vse, kar kdajkoli v svojem življenju zares imaš!

 

In je nerodno, kadar se neka takšna zadeva že odvije, in kadar se, v tej zgodbi, temu enemu predstaviš z vseh svojih plati. Tudi tistih, za katere bi bilo bolje, ko o njih niti v zgodbah zapisovali ne bi, ko jih, preprosto, niti bilo ne bi. Ja, nerodna zadeva, zelo nerodna, kajti tudi ta eden ima, še bistveno bolj kot ti, pravico spreminjati svoja ravnanja, v odvisnosti od tega, s čem se mu razkriješ, s čem mu, v bistvu, še najbolj »hvaležnost« izkažeš, za tisto vse poprej, za tisto, da ti je oblake z neba pregnal…