Razmišljam,
da bi priredil literarni dan, tu, kjer sem doma. Pardon, tu, kjer naj bi bil,
nek dom, nekega zadovoljstva, tovarištva, iskrenosti, dejanskega
rad-imeti-ne-sebe, neke človečnosti. Naj bi bil, a, žal, ni…
Ah, ne,
ne bi prebiral svojih zapisov. Dovolj, in očitno preveč, sem tega počel, nekoč.
Daleč od tega! Pač pa bi, v ustreznem, kovinskem, kakopak, košu, zažigal, in
sežgal, svoje rokopise, pa neke izrezke, s številnimi objavami, in, drugega za
drugim, vse izvode knjig, ki nosijo moje ime.
Sicer
ne vem, če bi bil tak literarni dogodek skladen z okoljevarstvenimi
opredelitvami, ali bi, morda, za početje celo kazen prejel, in plačal, seveda,
a tudi tega sem že vajen. Plačevati, za malodane vse, tudi za svoje besede. Na
srečo živimo v uvidevnem, in dobrem, celo pametnem svetu…
Priznam,
obstaja zadržek. Moji otroci. Njim to ne bi bilo ljubo. Nekoč je obstajal še
en, zadržek, a se je izkazal, da zmore, povsem brez zadržkov, iti skozi svoje
dneve, in noči, pa nimam niti najmanjše osnove več, zlasti moralne, da bi ga
upošteval. Celo v najmanjši možni meri ne.
Kakorkoli,
z zamislijo se, že nekaj časa, poigravam. NUK sem že zdavnaj odpisal, leta
nazaj. Tudi knjižnice, neke lokalne, ne pridejo v poštev. Naj ima ljudstvo
tisto, kar samo ustvarja. Hahahahaha…
Ja,
edino otroci, moji, moji čički, so tisti, ki stojijo na poti tega literarnega
dneva. Naj jim vsaj nekaj ostane, po njihovem očetu, čeprav…
Se
bojim, da jim bo ostalo krepko, krepko preveč! Da sem jih, s tem, ker sem v
njih, ker so po meni, za vsa njihova življenja zaznamoval, pa se radi tega
nikoli ne bodo mogli pridružiti nekemu občemu ugotavljanju o lepotah življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar