Danes
sva imela dan boleče lepote. Ja, vem, čudno slišat, lepota, pa boleča, a
obstaja, takšna zadeva, sicer ne vsem in vsakomur dosegljiva, a obstaja.
Domov
sva prišla okrog desete, Mala in jaz, in neke pol ure je potrebovala, da se je
pozdravila s Tiso, in s Tarom, ter z mačkoma, in da je malo razkopavala po
pepelu, katerega sadikam trosim. Nato sva šla gor, je pihalo, hladno, pa nisem
hotel tvegati nekega prehlada, vnetja ušes. Kakorkoli že…
Od neke
enajste ure, pa skorajda do osemnajste – kjerkoli sem bil jaz, karkoli sem jaz
počel, tam je bila Mala, in isto počela. Če sem stal, je bila v mojem naročju,
in sva se sprehajala gori doli, malo plesala, če sem sedel, je bila, spet, v
mojem naročju, in sva se crkljala, risala, slikice gledala. Ne vem, če je bila,
v tem vsem času, v domala sedmih urah, morda uro in pol izven mojega naročja.
Ne, ne, nikakor, pol ure, da sva kosila, ne, niti slučajno neka dva odhoda po
sok, trikratno nalaganje v peč, odhod na stranišče, ne, ne vem, če je bila
vsega skupaj eno uro izven mojega naročja. Še ko sem kuhal, je bila večino časa
v mojih rokah, medtem ko sem moral, med pomivanjem posode, trikrat roke sprati,
in obrisati, da sem njenemu »mene«, vzemi me, ugodil… čeprav je, sicer, izredno
dinamično, nezaustavljivo bitje, katerega je povsod dovolj.
»Otroka
je treba navadit…« sem že velikokrat, prevečkrat, poslušal, od dresurnih, in
predvsem tistih, ki ne vedo, sploh, kaj je treba otroka, in kako. Ja, temeljna
težava celotne »civilizacije«, katoliške, ki, če kaj, potem čustvovanje pobija!
Otroka je potrebno najprej slišat, nato razumet, potem pa tudi, v največji
možni meri, upoštevat, zlasti takrat, kadar neke svoje čustvene potrebe
izkazuje! In Mala jih danes je, pa še kako!
Ja,
lepota. Kaj je lepšega, kot to, da vidiš, čutiš, kako nekomu tvoja bližina,
tvoja toplina, tvoja duša do te mere prija, da te dobesedno vsrkava pod svojo
kožo, in ti, povsem nesebično, brez slehernih pričakovanj, zahtev, v enaki meri
vrača, da tebi tebe, nikoli, ne zmanjka, in njemu njega ne. Ker drug drugemu
dajeta natanko to, kar tudi prejemata, pa – bolj dajeta, več prejemata,
bogatejša sta!
In ko
se dete stiska k tebi, takrat ni ne preračunljivosti, ne laži, zahrbtnosti,
ničesar grdega, najlepša možna čistost, iskrenost, spontanost! Ja, najlepša
možna lepota je dejanski imeti-rad-nekoga, zato tudi ima posebno vrednost, zato
tudi je tako redka pojava, na tem planetu, da večina sploh ne ve, da obstaja še
nekaj krepko, neprimerljivo več, od njihove »ljubezni«, da o nekem, niti ne
tako redkem, docela živalskem, »dol dajanju«, sploh ne govorim…
Bolečina?
Ko dete dobesedno potrebuje nekaj ur biti v naročju, v objemu, sicer pa je živo
kot ogenj, ne moreš ga obdržati na mestu, takrat – ja, teden dni nisva bila
skupaj, pa kakor sem jaz njo pogrešal, do zamolčanih krikov bolečine, še več,
tako je, kaže, tudi dete pogrešalo mene. In je bilo treba v čim krajšem možnem
času nadoknaditi vsaj del izgubljenega…
In so
mi misli rojile, med tem najinim »naročnim stanjem«, o tem, kako me je morala
pogrešat, da se tako izkazuje. In so se tem mislim pridružili spomini na to,
kako se je v meni dogajalo, ko je tu ni bilo, pa…
Ja,
lepota naročja, obenem bolečina, da je krepko premalo katerakoli beseda, ki bi
jo znala opisati! Pa sem z jezikom družen že malodane šestdeset let, toliko je
poteklo od prvih poskusov, mojih, pesnjenja, in suvereno obvladam dva jezika,
potemtakem razpolagam tudi s podvojenim obsegom nekih besed, a ne najdem, ne
morem najti besede, s katero bi opisal bol, ki se je odvijala v meni! Ko ne bi
bilo Male, ob meni, bi ne kričal, ne, rjovel bi, tulil, preklinjal in preklel!
Malo
pred šesto sva uspela dospeti na tla, na tepih, in iz objemov. Pa sva nekaj
časa zlagala neke geometrijske like, se igrala s kockami… in se je vse skupaj
spravilo v nek običajen tek, značilen za najin majhen, a lep, topel svet. In je
tudi odhod na spanje potekal z njenim klasičnim »begom«, tokrat v kopalnico, in
z njenim navdušenim »tata gjabi«, pa je tata prišel, k njej, krohotajoči se, jo
»zagrabil« in odnesel na prag sobice, v kateri spiva, da jo je jadrno mahnila
na kavč, da bo ja pred mano na tistem delu, na katerem jaz spim, in bo, spet
smeje, poskakujoč, dočakala moj »grozeč« prihod, in nekaj trenutkov rolanja, ko
jo bom z odeje »stresal«, pa še malček več tatinega »amanja«, pa nekega
objemanja, crkljanja, skakanja po meni… da bi, po sproščeni svoji, glasno
smejoči zabavi, utrujena legla, nocoj celo splezala name, in, medtem, ko sem jo
po buči božal, utrujena zaspala.
Da,
imela sva dan boleče lepote. In namesto rjovenja, pa še česa drugega, so mi le,
tu in tam, neke grenko-slane kapljice potekle iz oči, nekam, na tla, natanko
tja, kjer, itak, po neki folklori, vse dobro, pošteno, iskreno, čisto… konča.
Poteptano, kakopak. Od taistih tal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar