Marsikaj
napišem, česar ne objavim. Pravkar sem pesem Tutka putka, a je ne objavljam.
Čeprav govori o kokoši in petelinih, in čeprav sta tudi Ezop in Krilov glasove
živali izbirala. In čeprav v svojih besedah ene same laži ne izustim. In čeprav
besede, same po sebi, ne bolijo, ker beseda ne more zaboleti. Sestavek nekih
črk…
In
čeprav le dejstva, neka dejanska stanja obravnavam. Katera zgolj ugotavljam, in
jih ne zakrivim. Niti zakrivljam, tako, kot večina počne, da bi jih »po svoje«
videl. In čeprav za ta stanja ne nosim nikakršne odgovornosti, in je tudi ne bi
smel, upoštevaje, da – ko bi bilo od mene odvisno, jih sploh bilo ne bi!
Ja,
marsikaj zapišem. Česar ne objavim. In veliko je tega, za kar dvomim, da bo,
kadarkoli, čemu drugemu služilo, kot temu, da sem svoj »ekonom lonec« nekega
pritiska odrešil, vsaj za malo, in vsaj za nekaj časa, s tem, ko sem besede,
same od sebe porojene, in gladko tekoče, na belino spravil. Iz sebe, pač.
Čeprav bi si zaslužile na plano dospeti, o resnici spevajoče. A kaj, ko je
resnica tako hudičevo »priljubljena«, da je nihče ne sprejema, razen nekih
firbcev, ki raje v tuje lonce gledajo, in se v njih naslajajo, kot da bi – v lastnih
videli, vse, tudi same sebe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar