Življenje
je zabavna zadeva, nikoli ne veš ali ono tebi hrbet obrača, ali ti njemu…
Kakorkoli
že, ne zavedaš se tega, da si s tem, ko si meni hrbet obrnila, v bistvu –
obrnila hrbet sebi. Ali je bilo, morda, drugače, pa si ga najprej sebi, in hip
za tem tudi meni?! Kdo bi ga vedel, je nemogoče, takrat, kadar se nasprotja
bijejo, znotraj istega telesa, pa se zna resnica vselej izkazati za laž, in
obratno.
Ja,
danes, ko vem in tisti KDO, in tisti KAJ, danes nobenega dvoma več ni: ko je
bilo skupaj, je bilo tisto lepo, ko je bilo narazen, je bilo pa natanko tako,
kot se tudi danes izkazuje! In se resnica z lažjo razkriva, laž z resnico. Zanimivo.
Kakorkoli
že, še najbolj zanimivo je, da ničesar, ampak res ničesar ne potrebujem
narediti, ne sedaj, ne takrat, ko boš, spet, pomoč potrebovala, pa si že
kaznovana, in to s takšno kaznijo, da te bo do konca življenja preganjala! Ko
pa pomislim še na tisto, o čemer sem ti, nekje drugje, že zapisal, na tisti dve
poplačili, kateri nikoli ne boš mogla izkazati…
Ja,
prvega bi bilo nemogoče, vsakomur, ne samo tebi, izkazati, ker – kako lahko
nekomu, in zlasti dvema, poplačaš to, da si jima življenji uničil?!
Do
drugega poplačila pa ti tudi ne bo moč dospeti. Pa ne radi tega, ker bi morala
nekih sto let varčevati, ko bi v ustrezne zneske pretvoril, pač pa, ker… Ah,
pustiva to malenkost ob strani, itak veš, v tisti svoji, trenutno neobstoječi
podobi, da vem, kaj govorim.
Kakorkoli
že, ja, res je zabavno, to, športanje, tudi z obračanjem hrbta, pri katerem
nikoli ne veš, ali si drugemu rit, pardon, hrbet pokazal, ali pa si se, mogoče –
sam v riti znašel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar