Vrtec

 Še malo in zaključili bomo, zaenkrat, z vpisom...

Ta bulš haveja župa

Pa bo spet pol leta mir...

 

Voda je dobrina, dragocenost, zato je z njo potrebno spoštljivo, varčno. In ji je potrebno izkazovati ustrezen odnos sleherni dan, ne le takrat, kadar je na vrsti podpisovanje peticije, s katero si jo, v duhu to-je-moje, prisvajaš, skrit za hrbtom tistega, kar o naših-naravnih-danostih govori...

 

Danes sem se skopal. Potemtakem sem opravil generalno umivanje. Tistega obrobnega, sprotnega, itak ne izvajam, če odštejem to, da, vsake toliko, prst pomočim, v vodo, kakopak, pa se za ušesom podrgnem...

 

Natočil sem lep čeber vode, počakal, da se je malo ogrela, na resda bolj skopem, in vetrovnem, soncu, nato pa - ajde, opravi, kar je za opravit!

Dokaj hitro sem zaključil, saj zunaj piha, in tudi sicer temperatura zraka ni najbolj naklonjena tovrstnemu početju. Kakorkoli že, ko sem zaključil s čiščenjem, in se obrisal ter oblekel, sem vodo skrbno pretočil v manjše posodje. Tako lepo je potemnela, da je, gotovo, polna mineralov...

 

Pri nas vode ne zlivamo, kar tako, v nič. Čemu bi, ko pa jo je moč večkrat uporabiti. Denimo iz te, današnje, bo nastala dobra, močna zadeva, tista, ki pri ta-pravh-slavench celo za vrednoto šteje - haveja župa! Samo še zeleno, kolerabo, korenje... dodamo, pa bo!

Mir podeželja ali mazohistično ravnanje dveh bekanov...

V mestu velja prepričanje o prednostih podeželja, med katere, nedvomno, sodi tudi mir. Tozadeven mir, kakopak, kajti...

 

Če se ukvarjaš s sadjarstvom, potem je na tvoji strani dejstvo, da drevje in grmovnice nemo izražajo svoja mnenja, pa te zmore znervirati le tvoje občutenje določenih pojavov, kakršen je, na primer, kombinacija razcvetelosti in zmrzali, ali olistanosti in snežne lomljivosti vejevja, dočim je v ostalih primerih zadeva povsem drugačna...

 

Pomnim, v mestu sem se navadil na hrup, in so mi bili moteči trenutki tišine, tukaj pa - ko se, zjutraj, kakopak, ovčja repatost postavi pod okno, in začne s svojim zborovskim petjem, pardon, dretjem, takrat najprej zakolneš, sočno, kolikor se le da, nato pa pomisliš bodisi na mesarja, bodisi na kakšno flobertko, ki pa je, žal ali k sreči, nimaš. Pa ne, da bi takšne misli tudi udejanjil, zares, in takoj, ne, ne, ampak vseeno ti prav pridejo, da vsaj za kanček stresnost razstresejo...

 

Preden je Lilonka prišla v hišo, je bilo nekolikanj lažje, se je dalo vsaj čez dan kompenzirati uro, dve nespanja, sedaj pa - sera je aktivna malodane ves dan, zvečer pa se naspi, in zjutraj (ko je ostala zverjad že aktivna), čez noč ga pa lumpa...

Jaz tega sicer ne slišim, ker ko enkrat zaspim, spim tako, da bi me še topovi težko zbudili. Niti tega se ne zavedam, da grem, med spanjem, na odtakanje presežnih telesnih tekočin... se pa zavedam dneva, slednjega, ki mi, vselej, ko ni, zunaj, česa fizičnega za počet, mine v zehanju, in, če je le moč, s sero v naročju...

 

Sedaj sva, znova, začela gledati oglase za cucke. Že za prejšnjega, za Tora, kateremu je, revežu, tumor namenil kratko, krepko prekratko življenje, je veljalo, da bo zunanji pes. Imel bo kočo in ves čas bo samo zunaj, ampak... ko prineseš kepico, kosmato, domov, vso nebogljeno, bližino, pozornost iščočo, bentiš, doslej nama še ni uspelo izkazati takšen odnos do bitja, ki bi se v podobi psa ali mačka ob naju znašlo! Sedaj pa se, spet, seveda, na isto foro prepričujeva: koča, zunaj, pri ovcah, bo pastirski pes...

In ne pomaga nič, niti to, da še nisva pozabila, kakšen direndaj je bil, v hiši in pri njej, takrat, ko je še Tor svojo radoživost dodajal, pa je bilo miru, in počitka, še toliko manj, kot ga je, recimo, sedaj, ne, midva gledava oglase! In verjetno je le to, da, zaenkrat vsaj, pravega nisva našla, krivo, da preklinjanje še ni v peti, ampak se zgolj v tretji, prestavi, nahaja. Toliko časa seveda, kolikor traja, da sprotno odpraviš, preteklo pa, vsaj za nekaj časa, v pozabo ženeš...

 

Ja, na podeželju je mir. Zagotovo. In mi ob tem miru prijatelj, ki je mestno bitje, sicer pa velik, bojda, ljubitelj narave, in podeželskih značilnosti, tudi miru, seveda, pravi, da ne bi niti dneva zdržal. Pri čemer ga moti še nekaj dodatnih malenkosti. Denimo to, da krog kurnika ne diši po šanelu, pa da staje ne obkrožajo cvetoče rožice, namesto steptanih, in v mokrih okoliščinah blatnih, tal... a mi, kljub vsemu, tako, od daleč, prek telefona, pravi blagor-tebi-živiš-v-miru-in-čistem-zraku-in-veš-kaj-ješ...

Nije dobro kad preskočim sranje

Nije dobro kad preskočim sranje,

odma' mi se govno stvrdne,

pa mi onda treba sat najmanje

da podnosim muke grdne…

 

Nikog nisam u guzici hteo,

bolje marš-od-moje-rupe,

pa kad govnac poraste debeo,

on bi da raznese dupe…

 

Vatra planula na lice,

ko paradajz se crveni,

neće govnac iz guzice,

a ja stišćem ajde-kreni…

 

Vuc-potegni, ko da se igramo,

ne da govnac se baš lako,

istorija uči, pa već znamo:

S' govnima je uvek tako!

 

Ne pomaže psovka niti nada,

treba proć kroz muke gadne,

i to bezuslovno baš do tada,

kad u prošlost govnac padne…

 

Nije dobro kad preskočim sranje,

kao može-da-pričeka,

pošto dan za danom lošije je stanje,

pa na kraju – smrdi iz daleka…

Demokracija? Ne, ne, zgolj - "demokracija"!

 Ko pravice pomečeš v svinjak, dobiš "demokracijo"...

 

Pravice bi morale biti posledica odgovornosti, in doprinosa k sobivanju, ne samoumevnost. In - ko bi bile, takšne, potem bi tudi demokracija obstajala, zares. Smiselna, seveda.

 

Sicer pa - bojda so že tisočletja nazaj govorili, da bi bilo prav, ko bi se posameznik(i) najprej dokazal(i), šele nato odgovornosti prevzemal(i), a kaj, ko je dejansko stanje takšno, da bi v tem primeru - le peščica odločala, dočim bi bila večina natanko tam, kamor po svojih značilnostih sodi.

 

Človek se od živali razlikuje po razumu. Še (vedno) neovržena definicija. Razum pa je rariteta.

Pospešeno proti koncu...

Ko nastopi čas, v katerem je več "umetnikov", kot umetnosti, več "znalcev", kot znanja, več "znanstvenikov", kot strokovnosti... takrat ostaneta le dve možnosti - korenit rez ali, na drugi strani, propad!

 

In ta čas je že nastopil, zahvaljujoč prav tistemu, kar naj bi izboljševalo, a izboljševati ne zmore, kadar se v pravih rokah ne znajde, zahvaljujoč uvedbi "enakopravnosti" in javnega, vsem dostopnega šolanja! Človek, Homo Sapiens, je tu dobro "popušil". Že itak je v krepki manjšini, medtem ko je njegova vloga po razporeditvi položajev še nekolikanj slabša, so se "strokovnjaki" že krepko preveč razlezli.

 

Tako ostane vprašanje, če sploh (še) obstaja kdo, ki bi zmogel rez izvesti, vpeljati pravilna razmerja in zagotoviti Svetu, poleg živalskosti, obstoječe skozi vse čase, tudi človečnost. Pa četudi geografsko omejeno, in, za vsak primer, z ustreznimi preprekami obvarovano pred - človejaki!

 

Egipt se (znova) ponavlja: zelenje bo prekril pesek, napredek pa povprečnost, bebavost.