V mestu velja prepričanje o prednostih podeželja, med
katere, nedvomno, sodi tudi mir. Tozadeven mir, kakopak, kajti...
Če se ukvarjaš s sadjarstvom, potem je na tvoji strani
dejstvo, da drevje in grmovnice nemo izražajo svoja mnenja, pa te zmore
znervirati le tvoje občutenje določenih pojavov, kakršen je, na primer,
kombinacija razcvetelosti in zmrzali, ali olistanosti in snežne lomljivosti
vejevja, dočim je v ostalih primerih zadeva povsem drugačna...
Pomnim, v mestu sem se navadil na hrup, in so mi bili
moteči trenutki tišine, tukaj pa - ko se, zjutraj, kakopak, ovčja repatost
postavi pod okno, in začne s svojim zborovskim petjem, pardon, dretjem, takrat
najprej zakolneš, sočno, kolikor se le da, nato pa pomisliš bodisi na mesarja,
bodisi na kakšno flobertko, ki pa je, žal ali k sreči, nimaš. Pa ne, da bi
takšne misli tudi udejanjil, zares, in takoj, ne, ne, ampak vseeno ti prav
pridejo, da vsaj za kanček stresnost razstresejo...
Preden je Lilonka prišla v hišo, je bilo nekolikanj
lažje, se je dalo vsaj čez dan kompenzirati uro, dve nespanja, sedaj pa - sera
je aktivna malodane ves dan, zvečer pa se naspi, in zjutraj (ko je ostala
zverjad že aktivna), čez noč ga pa lumpa...
Jaz tega sicer ne slišim, ker ko enkrat zaspim, spim
tako, da bi me še topovi težko zbudili. Niti tega se ne zavedam, da grem, med
spanjem, na odtakanje presežnih telesnih tekočin... se pa zavedam dneva,
slednjega, ki mi, vselej, ko ni, zunaj, česa fizičnega za počet, mine v
zehanju, in, če je le moč, s sero v naročju...
Sedaj sva, znova, začela gledati oglase za cucke. Že
za prejšnjega, za Tora, kateremu je, revežu, tumor namenil kratko, krepko
prekratko življenje, je veljalo, da bo zunanji pes. Imel bo kočo in ves čas bo
samo zunaj, ampak... ko prineseš kepico, kosmato, domov, vso nebogljeno,
bližino, pozornost iščočo, bentiš, doslej nama še ni uspelo izkazati takšen
odnos do bitja, ki bi se v podobi psa ali mačka ob naju znašlo! Sedaj pa se,
spet, seveda, na isto foro prepričujeva: koča, zunaj, pri ovcah, bo pastirski
pes...
In ne pomaga nič, niti to, da še nisva pozabila,
kakšen direndaj je bil, v hiši in pri njej, takrat, ko je še Tor svojo
radoživost dodajal, pa je bilo miru, in počitka, še toliko manj, kot ga je,
recimo, sedaj, ne, midva gledava oglase! In verjetno je le to, da, zaenkrat
vsaj, pravega nisva našla, krivo, da preklinjanje še ni v peti, ampak se zgolj
v tretji, prestavi, nahaja. Toliko časa seveda, kolikor traja, da sprotno
odpraviš, preteklo pa, vsaj za nekaj časa, v pozabo ženeš...
Ja, na podeželju je mir. Zagotovo. In mi ob tem miru
prijatelj, ki je mestno bitje, sicer pa velik, bojda, ljubitelj narave, in
podeželskih značilnosti, tudi miru, seveda, pravi, da ne bi niti dneva zdržal.
Pri čemer ga moti še nekaj dodatnih malenkosti. Denimo to, da krog kurnika ne
diši po šanelu, pa da staje ne obkrožajo cvetoče rožice, namesto steptanih, in
v mokrih okoliščinah blatnih, tal... a mi, kljub vsemu, tako, od daleč, prek
telefona, pravi blagor-tebi-živiš-v-miru-in-čistem-zraku-in-veš-kaj-ješ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar