Za lepši planet…

Prepričani so, da bi z izumrtjem čebel tudi njih pobralo. Hm…

Ničesar nimam proti čebelam, a sem prepričan, da bi bil brez njih planet lepši!

Jupi!

Že včeraj je bila rdeča, a sva jo, namenoma, do danes pustila, da še malo dozori. In danes…

 

Na veliko tatino zadovoljstvo je dete zmazalo jagodo. In ugotovilo, da je zelo dobra.

Ne vem, morda ji je bila tako všeč zaradi tega, ker je (bila) najina, ker sva midva skrbela zanjo, in ker je bila prva, med »domačimi«, ne vem, a vsekakor je bilo zadovoljstvo videti, kako je Sonko opravil z njo!

Ni človeku med ne-ljudmi…

Bolj kot imaš rad človeka, njegove lastnosti, in izkazovanja, težje prenašaš »človeštvo«!

 

Ko spoznaš, da si popolnoma drugačen od praviloma vseh, katere spoznavaš… ko spoznaš, da ti na pot postavljajo prepreke, ker skušaš kot človek, človečno… ko spoznaš, da si v nič metal, se odpovedoval lastnim željam, lastnemu času, življenju, ko si hitel pomagati pomoči, ma, celo pozornosti, tvoje, nevrednim… ko ugotoviš, da smeš le v sebi iskati, če želiš do nekega življenja dospeti… ko spoznaš, da je povsem jalovo, ko se naokoli oziraš, iščoč tisto, česar v svinjaku ni najti… takrat ugotoviš, da si po nepotrebnem živel, da niti do zadovoljstva ne zmoreš dospeti, kaj šele do trenutkov sreče… takrat se povprašaš o tem, čemu sploh so te na takšen svet porodili,,,

 

Da, in takrat te imajo za »ljudomrzca«, pa čeprav imaš, za razliko od njih, dejansko rad človeka, in človečnost, in se tvoj odpor do dvonoštva izkazuje izključno v zaničevanju, od sebe odganjanju prevladujoče, četudi v človeških podobah, telesnih, izkazovane, živalskosti, s človekovega zornega kota popolne ne samo nevrednosti, ničevosti, pač pa vsebine, katera en sam trenutek ne bi smela obstajati tam, kjer je o ljudeh govora!

 

Planet opic, in to celo preračunljivih, neiskrenih, sprijenih… ni vizija, »znanstveno fantastično« obarvana, ne, je realnost, je preteklost, je sedanjost, in je, na žalost, kruta bodočnost, v lasten konec vodeča.

Marš!, edino, kar ti še ostane.

»Nasprotja se privlačijo«…

Bilo bi dobro, ko bi občestvo zmoglo sočasno predelati dve trditvi, naslovno in tisto »gliha vkup štriha«, z obema trditvama se namreč izkazuje, pri čemer ga sploh ne moti to, da - obe trditvi o eni in isti zadevi nasprotujoči si mnenji podajata…

 

Dejansko je pravilna tista »glihasta«, ker… samo nesnagi zmore biti nesnaga ljuba, samo sprijenosti sprijenost sprejemljiva, in samo prascu zmore biti svinja všeč. Se že na daleč zavohajo, jih smrad privlači, potem pa družno poskrbijo za njegovo krepitev, »(o)plemenitenje«…

Obvestilo…

Vse pijavke, bolhe, uši, stenice, trakulje in ostale gliste, vse komarje, obade, muhe in druge parazite, ki od tuje krvi živijo, in od tujih nekih sokov, obveščam, da nisem tako velik ljubitelj živali, da bi jim nekaznovano poseganje v lastno življenje dopuščal. Nič več.

Če h Geteju stopim…

Kar nekaj jih je bilo, izjemnih posameznikov, razglašenih za velika imena, ki so, skozi tisočletja, o »človeštvu« izjavljali. In ničesar lepega niso imeli povedati o njem, nasprotno, zaničevali so značajske »odlike« tega »človeštva«…

 

Bil je nek Diogen, denimo, ki v občestvu poštenosti ni našel, pa Platon, ki je o nezmožnostih nekaj govoril, Tolstoj je ugotavljal, da, to »človeštvo«, sploh pod površje zadev ne vidi, potemtakem tudi ugotavljati dejstev ni zmožno, Ajnštajn je neskončnosti obče neumnosti nekaj besed namenil…

 

Zjutraj sem zasledil Getejevo mnenje, pa ga »ukradem«, in mu, zgolj malček, nekaj besed pripišem…

»Nič ni bolj odurnega kot večina. Sestavlja jo nekaj močnih prednikov, nekaj prilagodljivih falotov in masa ljudi, ki hodi za njimi brez vsakršne predstave, kaj sploh hoče.«

 

Kakopak, Gete (še) ni mogel vedeti, iz česa je sestavljeno »človeštvo« (resnici na ljubo, še nisem srečal posameznika, ali slišal o njem, ki pa bi, v današnjih časih, vedel o tem, še več – komurkoli razlagam, vsakdo me »postrani« gleda…), pa mu ne zmorem zameriti uporabe besede »ljudje«, itak je neznačajskost, potemtakem nemoralnost izpostavil, a, kljub temu, malček pridodam, in tudi popravim…

 

Kot prvo ne gre zgolj za večino, pač pa za ABSOLUTNO večino, in v tem je nemajhna razlika. Redki so namreč posamezniki, ki so drugačni, ki ne sodijo v povprečnost, obenem pa ne kaže, pri opredeljevanju »človeštva« spregledati, ne-upoštevati tistih, ki so povsem enaki ostalim, le da še do priložnosti niso dospeli, da bi se, kot takšni, tudi izkazali. Zadovoljen lev se ne kaže v podobi krvoločne zveri…

 

Glede prednikov tega »človeštva« - niso značilni samo za nekatere (potemtakem »človeštva« ne sestavlja »nekaj močnih prednikov«, kakor je Gete zapisal), pač pa je celotno »človeštvo« posledica križanja nagonskega bitja, potemtakem živali, Neandertalca, in človeka, in imajo vsi identično gensko podobo (z zloveščim genom MCPH1 na čelu – ta gen, ki se nahaja v možganih, v čelnem režnju, je »zaslužen« za NE-razumskost, torej za nagonskost, z drugimi besedami: za ohranitev živalskosti v človeških telesih)…

 

Getejeva opredelitev »nekaj prilagodljivih falotov« je tudi resnici neustrezna, kajti VSI so prilagodljivi, vsi so nagonski, potemtakem se, (tudi) v duhu vsako-priložnost-je-potrebno-izkoristiti (ne glede na neetičnost priložnosti oziroma njene izrabe!), ravnajo okoliščinam primerno in vsekakor tako, kakor »veter (za)piha«.

 

Da, res je, tako imenovana masa hodi za pastirji, kajti običajna povprečnost je nezmožna celo samega sebe obvladovati, a nikakor ni res, da hodi »brez vsakršne predstave (o tem), kaj sploh hoče«, kajti hoče, vselej in na vsakem koraku, izključno sebi dobro, ali vsaj boljše. Pa ni prav nič čudnega, da besedne klobase, v času razmetavanja predvolilnih obljub, denimo, klobase v podobah samostojnosti, celo suverenosti, neke svobode, svetih triglavov, zveličavnosti »ljudstva« (ubogo »ljudstvo«, brez redkih, izstopajočih, je do pikice vsem ostalim »ljudstvom« enako!), pa druge-švice, silicijeve doline, manjših davkov… zlahka brezlično maso, sestavljeno iz nezmožnih, nesuverenih (tudi ali predvsem mišljenjsko ubogih) posameznikov, popeljejo na pot, ki vodi ne samo v neznano, pač pa predvsem v nedosegljivo, v porajanje težav, v, dobesedno, slabšanje poprejšnjega stanja. Kakopak, tisti, ki so, vsaj relativno, v bližinah nekih korit, pa si materialno vsaj toliko opomorejo, da jim je bolje, kot jim je bilo, ali da jim vsaj slabega ni, tisti v takšnih zadevah vidijo »napredek«… pa čeprav gnijoče okolje (ali kar ves svet), v katerem živijo, vse bolj zaudarja. Ja, vedo, v osnovi, kaj želijo, le tega ne vedo, ubožci, da realizacija njih želja nima realnih osnov, da njih želje krepko presegajo ne samo njih, pač pa tudi zmožnosti celote. Potem pa, čez čas, ko »vidijo« kaj se je izcimilo iz obljub, ugotavljajo, da so jih (spet) »žejne prek vode (po)peljali«…

 

Da, Gete, v tem ti pa, in to celo zlahka, pritrdim, v tem, da ni ničesar bolj odurnega, kot je absolutna večina! In, verjemi, se ti celo zahvalim, kajti – glede na svoja stališča, porojena na temelju praktičnih ugotovitev, kakopak, se v tvojih družbi, in v družbi nekaterih (uvodoma) imenovanih, in ostalih, ki so neimenovani, v tem zapisu, ostali, vsaj malo manj osamljenega počutim, obenem pa nekako takole sklepam (morda celo napačno, ne vem, o tem bi moral predstavnike »človeštva« povprašati)… če so takšne osebe, kot si ti, Gete, priznane, slavne, bojda tudi čaščene, tako menile o konkretni brezličnosti, potem tudi z mojim mnenjem ne bi smelo biti ničesar narobe!

Se veter potepa…

Potepa se veter v dan.

Nebo je postlano,

v sivino obdano,

obliž preko sončevih ran…

Potepa se veter v dan.

V širjave ga nosi,

da tam ga raztrosi,

da leže v objem svojih sanj…

So meni uspešno pošle.

Ko ti svinjarije

življenje razkrije,

sanjarjenja želja zamre…

Ni meni obliža, ni leka.

Podobe razkrite

ne bodo umite

dokler mi v grenkobi odteka…

Potepa se veter v dan.

Bi z njim se podal,

ko smel bi, in znal,

ko kam bi imel, daleč stran…

Potepa se veter v dan.

Ni smradu neba,

da ubija, svinja,

pa piha vesel, razigran.