Zase
trdijo, da so delavni, pridni in pošteni, da častijo delo, celo praznujejo ga, zlasti
takrat, kadar praznik omogoči – odmik od dela…
Marsikaj
sem počel, ne samo v času »služenja cesarju« in nabiranja pokojninske dobe, pač
pa tudi v dijaško-študentskih letih, ko sem dobršen del prostega časa namenil
opravljanju nekih del. In to, kar sem počel, sem večinoma, skorajda v celoti,
počel v gospodarstvu, v različnih podjetjih, na različnih področjih, potemtakem
tudi v različnih kolektivih, pa mi je bilo mnoštvo teh »pridnih« dano v
spoznavanje…
Tudi
osel je priden, in tudi osla zmoreš premakniti, v »pridnost«, takrat, ko trmari
in se zaustavi, s korenčkom. Zanj, če ga pred nosom vidi, bo dokaj hitro v
svojo »pridnost« povlekel voz…
Spoznaval
sem radikalne spremembe, v delavnih okoljih, povzročene prav zaradi te, zgolj
tozadevne, delavnosti, pridnosti in poštenosti. Od uvajanja delavnih norm, prek
organizacije delavnega nadzora, preverjanja dejanskosti raznih bolniških odsotnosti,
pa vse do fizičnega preverjanja »poštenosti«, ob koncu delavnega časa in pri
izhodu iz podjetja, obenem pa sem prevečkrat slišal določene trditve, ki se,
vsaj mojemu načinu dojemanja, zdijo popolno nasprotje že prislovični
delavnosti, pridnosti in poštenosti…
Tega
se ne splača delati, je, denimo, ena od teh trditev. Nihče me ne more tako
slabo plačati, kot zmorem slabo delati, je druga. Saj bi delal več, ko bi mi
več tudi plačali, tretja…
Poslušal
sem tudi o tem, kako je dokaz slovenske pridnosti v tem, da pa »v Nemčiji vsi
pridno delajo, potemtakem so naši delavci zares pridni«…
O
čem pa dejansko govorijo takšne trditve? O tem, da bi častili neko delo, samo
po sebi, zagotovo ne! Potemtakem tudi ne o tem, da bi sami od sebe skušali čim
bolj odgovorno in korektno to delo opraviti. Ne, govorijo o nečem popolnoma
drugem, o tem, da je delo – nujno zlo, in ga praviloma opravljajo samo radi
tega, ker ga, pač, morajo opravljati. Bodisi zaradi tega, ker sicer ne bodo
dospeli do neke osnovne socialne varnosti, ker jih delodajalec ne bo
zaposloval, in jim ne bo plač izplačeval, bodisi zaradi tega, ker, na povsem
zasebnem področju, brez dela ne bodo dospeli do realizacije nekih svojih, v
materialno imetje, usmerjenih želja. O ničemer drugem, kajti…
Ko
bi bili zares delavni, pridni in pošteni, potem…
…
bi skušali takrat, ko neko delo opravijo, a so še vedno na delavnem mestu,
pridobiti dodatnega, da bi še več opravili…
…
bi jih ne bi bilo potrebno z normami siliti k večji »produktivnosti«, pač pa bi
jih bilo potrebno brzdati, jih upočasnjevati, pri delu, da se ne bi izčrpali…
…
bi pri vsakem delodajalcu, ne glede na višino plače, delo opravljali korektno,
in odgovorno, v smislu »če sem za nekaj prevzel odgovornost, potem bom to tudi
odgovorno opravil« (ne oziraje se na tisti »kaj bom pa jaz imel od tega«, še
zlasti zaradi tega ne, ker ob nastopu dela veš za kakšno plačilo boš delal)…
Njim
je, tako kot uvodoma omenjenemu oslu, pomemben rezultat, tisti, katerega bodo
sami uživali (ne skupnost!), njim je pomembno dospetje do cilja, in niti pod
razno sama pot, ki do tega cilja vodi, medtem ko…
Vidiš,
pri človeku pa je POVSEM drugače! Človek uživa v nekem snovanju, uživa v tem,
ko se podaja to snovanje realizirati, uživa v soočanju s preprekami in v
njihovem premagovanju, uživa v tem, da vidi kako za njegovim delom nekaj ostaja…
medtem ko takrat, ko dospe do cilja, po nekem kratkem času zadovoljstva (nad
uspešnostjo opravljenega) začuti praznino, iz katere se porodi potreba,
neomajna, po tem, da z nečim novim zastavi! In ga ni potrebno ne priganjati,
ali moledovati, ne nadzorovati, mu »korenčkov« ponujati, mu s kaznimi pretiti,
ne, sama potreba po tem, da izpolni zasnovano, mu je edino možno (potemtakem
tudi največje) vodilo pri opravljanju dela. In bo, zlahka, po tem, ko neko delo
opravi, v opravljenem našel tisti »ma, morda pa bi še bolje zmogel«, in ga bo
prav ta dvom, to, četudi zgolj v pomisleku izkazano nezadovoljstvo, gnalo v to,
da bo naslednjič skušal še bolje. In mu bo samo opravljeno delo vir
zadovoljstva, in ne plačilo (ki je, običajno, povsem v nesorazmerju z izkazanim
trudom, delom, potemtakem praviloma – slabo).
Ko
bi svoje življenje živel po načelu »ne/splačati se«, potem se večine tistega,
česar sem se lotil, in opravil, sploh lotil ne bi! Ne bi, denimo, »direktoroval«,
še prej »šefoval« (ma, vprašanje je, če bi sploh kakšno delo opravljal, med
vsemi, ki sem jih, skozi svojo zaposlenost), ne bi, ne nazadnje, ene same
vrstice zapisal, kaj šele prevajal (vse prevode, in ni jih ravno malo, sem
opravil povsem brezplačno, edino nadomestilo mi je bilo zadovoljstvo tistega,
ki je prevod želel, moje zadovoljstvo, ob uspelem delu, in nekaj izvodov
prevedenega), da o tem, koliko svojega življenja sem namenil »vlečenju iz dreka«,
nekih drugih, potemtakem zahtevnim, mučnim opravilom, katerih še zdaleč
povprečnost, tudi »strokovna«, ni sposobna niti dojeti, kaj šele opraviti,
sploh ne govorim. Tudi »sadjaril« ne bi, sedaj, ko bi mi bil pridelek, celo nek
zaslužek, merodajen pri odločanju o tem, kar bom počel!
Da,
človeku je nič-početi, »gledati v zrak«, »dati vse štiri od sebe«… mučna
zadeva, mu je pravzaprav smrt, ali vsaj umiranje, stran-metanje-življenja,
dočim je tem »delavnim, pridnim in poštenim« sleherni dan brez dela, brez nekih
obveznosti, čisti užitek! In, v tolažbo jim, pripišem: tudi osel na identičen
način brezdelje uživa. Čeprav…
Da
mi ne bi kdorkoli očital, češ da sem se na osle spravil, da imam nekaj proti
njim – ni res, celo ljub(k)i so mi, kadar imajo štiri noge, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar