»Znanost«,
da, namenoma zapisujem v navednicah, »ve«, da obstaja »sodobni človek«, in ga
prešteva celo v več kot osmih milijardah.
Znanost
bi morala vedeti, da, še vedno, obstaja Homo Sapiens, edino razumsko bitje, v
vsem znanem nam svetu, potemtakem edino bitje, katero je, dejansko, človek. In
ga je moč prešteti v manj kot dvestotih milijonih.
Res je,
zaradi križanja s človekom je »sodobni človek«, skozi deset tisočletja,
zapopadel človekovo podobo, izgled, a ni zmogel, žal, dospeti tudi do tistega
znotraj, do vsebine, specifične, ki je izključno človeku dana. Najprej do
razuma, posledično do povsem drugačnega razmišljanja, in čustvovanja, kot je
značilno za »sodobnega človeka«, še bolj posledično do povsem drugačnega
izkazovanja, povsem drugačnega obstajanja, kot je obstajanje »sodobnega človeka«.
Le-ta se namreč, kot vsa nagonska bitja, izkazuje po pravilih boja-za-obstanek,
pri čemer mu je smisel (njegovega) živetja da-mi-je-čim-bolje, in poleg
zadovoljevanja nekih psihofizičnih potreb, značilnih za ves nagonski svet, česa
drugega ne zmore izkazati, dočim…
Razni
platoni, galilei, degaji, puškini, tesle, kolumbi… svoja življenja so posvečali
nekim ciljem, vrednotam, sledeč potrebi, notranji, kakopak, po odkrivanju
oziroma ugotavljanju, po tvornosti in tvorjenju… in jim hranjenje ni bilo cilj,
pač pa zgolj zadovoljitev osnovnih potreb telesa, in jim pridobivanje sebi ni
bilo vodilo, pač pa so sebe, svoj trud, svoje življenje namenjali –
pridobivanju vseh, pridobivanju celote, porajanjem kakovostnih, vsebinskih,
sprememb na planetu. Da, brez njih, preredkih, bi bile, še vedno, votline,
nabiranje plodov, lovljenje mesa… še vedno bi preprosti medmeti izkazovali
(govorno) sporazumevanje… še vedno bi bili plenilci in plen hkrati…
obstajajoči, morda, nekih trideset let, in prav nič dlje.
Tudi
žival zmore graditi, od nje se je tudi človek učil. Pa gradi cela naselja, ne
samo posamičnih nekih gnezd, brlogov, mrež.
Tudi
žival zmore hoditi na delo, ne nazadnje to nenehno počne, ko bodisi urejuje »vrt«,
bodisi skrbi za to, da se med »vrtnarji« ne bi nemoč razširila.
Tudi
žival se zna oblačiti, o čemer priča slednji rak, ki se v zapuščeno lupino
školjke naseli.
Tudi
uporabljati »javna prevozna sredstva« zna, o tem lepo pričajo bolha, klop,
glista.
Tudi
žival ima svoje podobe govorice, sporazumevanja, in pisanja. In ima svoje
šolstvo, ki skrbi izključno za tisti kar-se-janezek-nauči-to-janez-zna, za golo
ponavljanje v nedogled ponavljajočih se vsebin.
Tudi
žival »pozna« svet, kolikor ga je zmožna videti, in dojeti, z vrha nekega
mravljišča, s kroženja po nekih petstotih hektarjih površine, le…
Še nisem
slišal, da bi neka žival, katerakoli, uvajala pravne, in tudi siceršnje norme
sobivanja, da bi okoliščine sebi v prid spreminjala, še nisem slišal, da bi si
nek pingvin zagotovil vsaj znosne pogoje bivanja sredi »afrike«, ali obratno,
da bi nilskemu konju znesle hladne vode severa… in tudi o tem še nisem slišal,
kakopak, da bi neke, četudi »zgolj« tehnološke izboljšave porajale, izsnovale
piramide, knjige, jedilni pribor… pa čeprav – da, tudi živali znajo uporabljati
orodje, kakopak, tisto povsem preprosto, v »naravi« najdeno, potemtakem…
Potemtakem
je dejansko izključno razum tista značilnost, tista danost, vsebina, ki zmore
ločnico potegniti med nagonskim svetom in človekom, izključno razum! In je
nerodna zadeva, sila nerodna, kajti v vsem »človeštvu« ga niti za pikico ni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar