V
iskanju človeka sem taval prek sveta, in odtaval na njegov konec. V iskanju
Dobrote sem lastno v nič metal, misleč iskreno, da je v psu, čeprav se zmore
kot plemenito bitje izkazovati, manj kot v dvonogem. A ni, žal, prej nasprotno.
V
iskanju človeka sem odkrival, da ga je manj, krepko manj, kot je tistega, o
čemer silne statistike govorijo. »Ni vse zlato, kar se sveti«, ni vse slepec,
kar je slepcu podobnega, prevladujejo kače.
Tudi
medved zna biti, od daleč, ali v neki pol svetlobi, podoben človeku, in celo za
opice so, daleč nazaj, raziskovalci, ki so Marku Polu sledili, menili, da so drevesni
ljudje. A obče oči vidijo povsem drugače, kot se zmore v dejstvih razkrivati.
Za očmi pa tako in tako nekega uporabnejšega »procesorja« ni…
V
iskanju človeka sem dospeval do porazov, razočaranj, do spoznanja o tem, da sem
večino svojega življenja v nič metal, s tem, ko sem hitel pomagati, tudi s tal
dvigovati… vse tisto, kar si drugega, kot so tla, ne zasluži. V iskanju človeka
sem dospel do ugotovitve, da so bila malodane vsa moja prizadevanja usmerjena v
nič, da bi bilo bolje, morda, ko jih ne bi spočenjal. A, če drugega ne, vsaj to
sem ugotovil, da ni napačen čas, v katerem obstajam, pač pa je napačno
izključno to, da – obstajam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar