Napačen, povsem napačen!

Napačen sem, jaz, in s tem sem se že davno soočil. Drugi potrebujejo kar nekaj časa, da to mojo napačnost uvidijo, meneč, da me poznajo bolje, kot se poznam sam.

 

Napačen sem, in tudi ne morem biti pravilen, rojen na napačnem planetu. In napačno živeč, kakopak. Nikoli po občih merilih, nikoli po njihovih besedah in ravnanjih, nasprotno.

 

Zdaj – kdo ima prav, in kdo ne, odgovor na to vprašanje prepuščam času. Imam dovolj opravil, s katerimi svojo drugačnost, pravzaprav napačnost izkazujem, pa se ne bi še s tem pretirano dajal.

 

Napačno se oglasim, takrat, ko je potrebno, in ko se moj hrbet, sam v prostoru, za udarce nastavi. Ker je napačen, kakopak. In napačno vztrajam pri stališčih, ki niti slučajno pravilnosti niso ljuba.

 

Napačno ugotavljam, ker mi ni do tega, da bi tudi sam o ploščati Zemlji vedel. Napačno ravnam, v tvorjenje naravnan, in napačno se nagrajujem, ko niti po plačilu ne povprašam. Vendar…

 

Nekaj malega pa imam za pokazati, na svoji poti, in za seboj, nekaj tistega, do česar sem sam dospel, z lastnima rokama zgolj, in neljubim vetrovom navkljub. Na kar nekaj področjih delovanja.

 

Nisem bil po povprečju krojen, celo glavo so mi popolnoma drugačno namestili. In to je greh, se zavedam tega, a nisem kriv za to, da je kopirnega materiala zmanjkalo.

 

Ko priznaje, pola mu se prašta, pravijo Srbi. Ničesar ne odpuščajo, in zlasti takrat ne, kadar jim skušaš resnico razkriti, zlasti resnico o njih. Ki skušajo planet ohladiti, ker se, tako vedo, segreva.

 

Da, napačen! Tolažbo iščem v dobri družbi nekih bajronov, prešernov, cankarjev, galileov, tudi napačnih v njih časih, včasih pa tudi v znanost pokukam, ki je že zapisala, a ji sešteti ni bilo dano.

 

In, mimogrede, za zaključek: v kolikor meniš, da se s to svojo napačnostjo obremenjujem, si z njo živce cefram, te moram razočarati, kajti pravilnost je tista, obča pravilnost, ki me izrazito moti.