V pogovoru s »strokovnjakom«…

Noč je, kakor vsaka po Sonkovem odhodu, ostala z odprtimi očmi. Pomagala mi je loviti misli, jih zlagati v nek red, ki se nikakor ni dal ukrotiti… celo šport sem, tekmo, košarkarsko, po neki večnosti gledal… in, v zamišljenem, obnavljal nek pogovor s »strokovnjakom«…

 

Da, za pravega »strokovnjaka« gre, za takšnega z ustreznim šolskim potrdilom, celo odgovorno družbeno mesto zaseda… čeprav ga, resnici na ljubo, ne bi smel, ko bi um vladal na tem bebavem svetu, a vendarle…

 

Ko slišim »strokovno« pojasnilo, da se mora posameznik prilagoditi povprečju, takrat »zastrižem z ušesi«, in mi je v hipu vedeti o »strokovnosti« tistega, ki tako izreče. Podpovprečen se namreč ni zmožen, objektivno, povprečju prilagoditi, potem samo nadpovprečnemu ostaja takšna prilagoditev, čeprav – to pomeni, da se mora zmožnejši prilagajati manj zmožnim, celo nezmožnim… boljši slabšim, celo slabim… umen ne-umnim?!

Mora se prilagoditi, izvem, če hoče preživeti. Sila »strokovno« pojasnilo. Kateremu skušam ugovarjati (pri čemer pozabim povedati, da sem, še vedno, živ, čeprav nepopravljivo neprilagojen povprečju)…

 

Ko bi se razni galilei prilagajali povprečju, mu postali podobni, bi, še vedno, živeli v votlinah in na ploščatem planetu. Vsa dognanja, namreč, vse pozitivne spremembe, katerih so bili časi deležni, so zasluga prav teh povprečju-neprilagojenih, tistih nekih, ki so od tega povprečja izrazito odstopali…

 

Pojasnilo ne zaleže, še vedno »strokovnjak ve« kako je prav, kako mora biti, da bo vse skupaj sila »strokovno«…

Skušam drugače, pa povprašam, če je, denimo, povprečno mentalno stanje zares takšno, da bi smelo biti za vzor, predmet posnemanja, a – »strokovnjak« še vedno vztraja…

 

O tem, če ve, ta »strokovnjak«, o različnih oblikah mišljenja, če pozna uradne podatke o tem, koliko sploh je razuma na planetu (v svoji neposredni podobi sicer ti podatki niso objavljeni, vsaj zasledil jih nisem, do danes, nikjer, a jih je moč »izračunati«, z logiko, z razumom), o tem sploh ne upam vprašati, pa vprašam zgolj o tem, če ve, kam vodi samozanikanje, če je »strokovno védenje«, s katerim razpolaga, že slišalo o razdvojeni osebnosti, o zanikanem dejanskem jaz-u, posledično tudi o psihičnih težavah, o obolelosti, radi katere se pripeti, da umno zasnovan dejansko ni zmožen drugače kot neumno, v sposobnost zasnovan drugače kot nesposobno… ob konstantnem, vseživljenjskem trpljenju, kakopak, povzročenem s tem, ker dejanskemu-sebi, v želji po biti povprečju-enak, ne pustiš živeti…

A »strokovnjak« še vedno vztraja, še več, izpove mi (ne vem, če šteje polovico mojih let), da ima tudi sam življenjske izkušnje… s čemer mi želi, domnevam, povedati, da tudi on pozna življenje, in vse z njim povezano…

 

Takrat odneham. Niti tega mu ne povem več, da ima vsaj polovico manj izkušenj, kot sem jih nabral jaz, v svojem krepko daljšem obstajanju… da so njegove izkušnje povsem drugačne od mojih, kajti »strokovnjak« je del povprečja, pa se mu neumnosti ni bilo treba prilagajati, jaz se pa ji, denimo, nikoli nisem hotel… celo tega mu ne povem, da – je škoda, ker obstajajo takšni procesi, ki nedojemljivim naslove podeljujejo, z njimi pa tudi določene položaje v družbi… in mu niti omenim ne, tega, da je človeku, preprosto, in neizbežno, »usojeno« trpeti, sredi nagonskega sveta, v vsakem primeru, da ima samo dve možnosti – ali si to trpljenje sam pridela, s tem, ko se povprečju prilagaja in prilagodi, ali pa mu ga pomaga pridelati okolje, s tem, ko se nepovprečen iz njega vse bolj in bolj umika, v nek svoj kot, in zlasti daleč od vse »strokovnosti«.

 

Govorijo, tudi »strokovnjaki«, o neki suverenosti, tako državni, kot tudi osebnostni. In so tako silovito »strokovni«, da niti tega ne dojemajo, da – kako, za vraga, boš suveren, če pa boš stremel k temu, da boš vsem ostalim podoben, celo enak, vsem ostalim, ki niso prav nič drugega kot – brezlična, nezmožna in zlasti vodljiva masa?! In to celo tako »suverena« masa, da ugoden trenutek, odsotnost preprek in dosegljivost želenega o njeni »poštenosti« odloča (=priložnost dela tatu)!

 

Skušam se izogibati pogovorom s »strokovnjaki«. Resda sem jih, nekoč, dolgo vrsto let, vključeval v konverzacijo z občo nezmožnostjo, a je ta nekoč že minil… le tu in tam se mi še vrine v nek dan, ali pa v neko, po Sonkovem odhodu, neprespano noč. Da me zbode z dvomom, o samem sebi – res misliš, da si normalen, glede na to, da celo »strokovnjaki« povsem drugače »vedo«, kot veš sam?!