Le česa več bi si želel?!

Polovica zime je mimo, dan se je začel daljšati, nahajam pa se v družbi edinega do konca iskrenega bitja, med vsemi, kar jih poznam!

Ko bi še cucka pripravil do tega, da bi bila pametnejša od vseh kretenov, ki drugače, kot s pokanjem, ne znajo »praznovati«…

Ne pod jelko, pod soncem zlatim…

Tekla je proti meni, ko sem stopil iz avtomobila, in slišati je bilo njena glasen smeh in tata… tata… tata…

Tudi ko je že bila v mojem naročju, smeh in »tata, tata« nista ponehala, vse do komande, ki ji je šinila v glavo – »v avto«.

Ni hotela sama zlesti na stolček, kakor to, včasih, želi, ne, tata jo je moral dati, jo, kakopak, pripeti, in zapreti vrata. In kar nekaj časa je, pripeta, dobesedno poskakovala na stolčku, tako je kipelo v njej, pa – kadarkoli sem, med vožnjo, pogledal v vzvratno ogledalo, vselej sta se najina pogleda srečala in dete je bilo z usti, raztegnjenimi od ušesa do ušesa…

 

Dve uri sta minili, od najinega prihoda domov, preden sva »smela« v hišo. Je bilo potrebno najprej nadoknaditi s Tiso, s Tarom in z mačkami, pa gugalnica, tobogan, najino tata-ama-Lilo-lovljenje…

Ker ni zajtrkovala, sem se odločil, da bova pripravila jed, s katero bo, zagotovo, dobro opravila. Pa sva izbrala lazanjo. In medtem, ko se je zadeva pekla, sva naredila tudi maso za palačinke. Naj bo tudi večerja zanesljiva, sem razmišljal…

 

Ob devetih sem naju s pregovarjanjem spravil na kavč. Čeprav ob osmi jutranji zbujena, in cel dan v akciji, ni kazala znakov utrujenosti, še manj želje po tem, da bi zaključila z dnevom, in šla ajat. In tako polne energije, tako žive, dinamične in »uspavalno« domiselne, kot je bila nocoj, je še nisem videl. Ne vem, me je bolj utrudila prek dneva, ali z »uspavanjem«…

 

Da, danes sva cel dan imela ognjemet sončevih žarkov, ogretih s smehom in z razigranostjo, medtem ko je že sam sprejem, njen, mene, dopoldanski, poskrbel za to, da ga smem uvrstiti med najlepša darila, kar sem jih kadarkoli prejel.

V krempljih nepopravljivega…

So stvari, celo nemalo jih je, katere je moč popraviti, na novo izgraditi, življenja se ne da. Vse, kar je bilo v njem podrto, vse to se, v najboljšem primeru, v podobah ruševin izkazuje, tako obsežnih, da jih niti odstraniti ni moč, kaj šele z nekimi novimi gradnjami nadomestiti. In je težava, s temi ruševinami, ker prostor zavzemajo, in ga vse manj nečemu drugemu, drugačnemu, novemu puščajo.

Marsikaj je moč popraviti, le tistega, kar se kot Slabo, in zlasti Zlo izkazuje, nikoli.

Danes nadoblačno moje pride…

Lepo se je dan zastavil, z osončenim nebom, le brije tako, da se moram za brado držat, da me ne odnese. Marsikaj zmorejo odnesti, vetrovi, ko samo na bogove pomislim, tiste odslužene, koliko jih je odneslo, na odpade neke pravovernosti, poznavanja resnice, in predvsem načelnosti…

 

Ja, niti bogovom ni lahko, še zlasti odkar so denar v krvotoke spravili, pa njegove besede, naj žvenketajo ali šelestijo, vseeno, lepše zvenijo od silnih nekih molitev, priporočanj, izpovedovanj. Da, zlasti pri slednjih zmore pesem denarja še najhujše nepopravljivosti popraviti. Pardon, ne popravi jih, le v neko odpuščanje jih spravi, in jih skuša v pozabo nameniti…

 

Še dobro, da je poštenost obča vrlina, kako šele bi bilo brez nje! Celo priložnost bi brez zadolžitev ostala, tako sproti bi se lopovščina izkazovala. Bi se?! Ali, morda, bi se še bolj?

 

Razmišljam o nekih bogovih. Sam jih imam štiri, in zanje bi marsikaj naredil, malodane vse, kar je moč narediti, pa da verovanje lastnih temeljev ne izgubi. Je vrag, s temi temelji, bolj kot so čvrsti, manj manevrskega prostora ti pustijo, ne morejo kar tako skakati malo sem, pa malo nekam drugam, kakor bi želodcu prijalo. Pravzaprav zmorejo, kako da ne, svet o tem povsem nedvomno priča, ko pripoveduje o tem, da je premnogim edini upoštevanja vreden bog njihov – želodec. V neposrednem in prenesenem pomenu, kakopak. Ugodje, lastno, v katerikoli svoji podobi, ni pomembno, samo da je…

 

Juda. Judež. Zgodovina, vsaj tista verska, ga rada omenja. Celo tako ga zna izpostavljati, da ga kot nekaj slabega, nedopustnega ožigosa, čeprav – ko pomislim na vse »oportunizme«, in »oportuniste« tega sveta, na razne »ideje«, »pripadnosti«, »zvestobe«, ki so, kot domine, v vrsto postrojene, padale, in v bistvu vsakodnevno to počnejo, se povprašam, kdo pravzaprav je ustreznejši lik, po nekih svojih značilnostih, občestvu, Jezus ali njegov izdajalec?! Jezus je namreč zamenljiv, če so vsi poprejšnji bogovi bili, prav tako »edini«, »vsemogočni« in predvsem »večni«, medtem ko je želodec vselej prisoten, in zlasti tam, kjer nad njim neke uporabne glave ni. Ne nazadnje, želodec je ustvarjen, da melje, in ni riti, ki bi, brez zadostitve želodca, do svojega zadovoljstva dospela…

 

Ja, lepo se je dan zastavil, in še lepše se bo odvijal. Še malo, pa se po četrtino svojih nadoblačnih odpravim…

Bebavosti niti zrcalo ni v pomoč!

Ko vidijo neke, kateri imajo, tisto, česar oni sami ne premorejo, a bi radi imeli, se zna slišati tisti njihov »vsi smo enaki«. Bedarija, sicer, ker nismo, nikakor, enaki, že v izhodišču ne, a naj jim bo, čeprav…

 

Ko poznajo nekoga, ki je pri nekem »koritu«, pa pozabijo, zlahka, na to »enakost«, in se zasliši njih »a mi lahko kej cenej zrihtaš«. Ceneje, kot ostalim?! Potemtakem nisi enak, ne želiš biti enak?!

 

Svet (vsaj) dvojnih meril. Svet nemorale, ne-pravičnosti, ne-resničnosti, ne-človečnosti, zgolj svet boja-za-obstanek, svet nagonov. Jurski park, v sodobnejši izvedbi, ali pa, kdo bi vedel, planet-opic, v obritem dohitevanju časa.

Hitro, krepko hitreje, kot sem domneval…

Da, za danes sem domneval, da bodo vsepovsod gneče, in sem se že kar pripravil na to, da bom povsod moral stati v dolgih vrstah, pa še na tri konce sem moral iti, med ostalim tudi v banko, a se je izkazalo povsem drugače, celo tako, da – ob običajnih dneh bi, zagotovo, vsaj enkrat več časa porabil, kot sem ga danes. Pa še »bogatega« se počutim, po dolgem času sem se odločil, in dvajsetaka dvignil, da vsaj nekaj gotovine v denarnici premorem…

 

Ura in pol je minila, od odhoda pa do vrnitve domov. Samo ura in pol! In sem krepko prej zastavil s preoblačenjem Sonkove postelje, nato še s pospravljanjem zgornjega dela bivališča. In sem tudi zidove in strope posesal, se je nekaj pajčevin nabralo. A ni sile, prijatelji pajki so že z gradnjo novih zastavili…

Da, minuli teden sva opazovala, Mala in jaz, dogajanje v eni teh pajčevin. Se je listna stenica ujela, dokaj velik hrošč, napram »suhi južni«, sicer dobro »rejeni«, pa nadpovprečno veliki, a kljub temu. Tudi na tak način se učiva. In sva gledala, kako je pajek najprej počakal, da se je hrošč dobro ujel v niti, se še bolj utrudil, v poskusih, da bi se pasti rešil, in šele ko se je umiril, se mu je pajek približal, ga, na hitro, malček piknil, nato pa še dodobra v niti ovil. Ter se šele čez približno uro lotil pojedine. Pravzaprav bi bilo pravilno, ko bi zapisal, da se je lotil izpijanja steničinih življenjskih sokov…

 

O pajčevinah, o nekih mrežah »življenja«, pa o nekem mrčesu in podobnih mu podobah, ji še ne razlagam, je premajhna, da bi razumela. Pa tudi ko bi – bi bilo škoda, da bi ji prehitro kazil otroštvo, že tako in tako je, predvsem pa bo, marsikaj spoznala, in to prekmalu, silovito prekmalu! Na žalost, veliko žalost, tudi mojo.

Bila naj bi dete sreče… pravzaprav naj bi vsak otrok bil dete sreče, a kaj, ko je življenje na planetu »dobrih«, predvsem pa »ljubečih«, takšno, da se sreča, tudi ko se prikaže, prelahko izkaže kot – laž?!

 

Kakorkoli že, nabavil, uredil, pospravil, posteljo ji pripravil, nato pa sem tudi cucka žejna-prek-vode-popeljal. Ja, v marsičem sta podobna »človeštvu«, a, na moje veselje, sta v marsičem krepko boljša od njega.

Dal sem jima tablete proti notranjim zajedalcem. Niso jima všeč, pa bi jih izpljunila, ali pa jih morala na silo, z mojo pomočjo, pogoltniti, pa sem izrabil dejstvo, da, tako kot »človeštvo«, vsak drek pogoltneta, samo da diši, in sem tablete »ovijal« v pašteto. Niti zagrizla nista, kaj šele, da bi se z grizenjem trudila, dobesedno pogoltnila sta, kos za kosom, hlastaje po še. Samo da diši, samo da je, pa četudi nisi lačen…

 

In mi je uspelo še nekaj drugih malenkosti o(d)praviti, pa še prijatelju, večnemu idealistu, krajše pisemce napisati, v odgovor na njegovo oglašanje. Pet let je starejši od mene, pa ga še ni zapustila mladostna zagnanost, neka vnema, k Pravici in ne vem čemu še, usmerjena. E, dečko, dečko, pa ne na tem planetu, na katerem je skupnost dobra le toliko, kolikor ti (pre)živetje omogoča! Na planetu, na katerem so dobesedno vsi, od prvega do zadnjega, znotraj absolutne večine, isti, le da – tisti, ki »gor« dospejo, si upajo, in tudi priložnosti se jim porodijo, pa svoje prave podobe pokažejo, oni, »revčki«, ki pa so »spodaj«, oni pa se, pač, ne upajo, in nekih pretiranih priložnosti nimajo, zato »zgolj« neke svoje veze in vezice izkoriščajo, in se na bedarije sklicujejo, ko o »oblasti« in »priložnosti« grdo govorijo, namesto da bi lastno grdost videli…

Princip je isti, sve su ostalo nianse… jeste, Đole, govno je govno, i samo od toga, koliko ga ima, ovisi količina smrada.

Ja, to, vražje, življenje…

Od življenja ničesar ne pričakuj, pač pa zavihaj rokave. Edino, kar ti je ponujeno, je živetje do smrti, in smrt sama.

 

Potrudi se, da boš od živetja do življenja dospel. Za obratno se ne potrebuješ truditi, bodo drugi poskrbeli.

 

Nikoli nisem stremel k dolgemu živetju, mi je življenje povsem zadoščalo, a kaj, ko sem ga po kapljicah zajemal.

 

Kar sem življenja živel, to sem ga z drugimi najmanj delil, velikokrat pa kar dajal. In marsikdaj je bilo zgolj jemano, in vzeto.

 

Ni težko ustvarjati, življenja, težko ga je ubraniti, pred vsemi, ki bi ga imeli, a ga vredni niso.

Pa sem govoril z Vnukinjo Mraz…

Ne, Dedek Mraz zagotovo ni bil, kajti ko bi mu hormoni tako nagajali, da bi z ženskim glasom govoril, bi brez brade hodil naokoli! Tudi Babica Mraz ni bila, je preveč mladostno zvenelo. In tudi Hči Mraz ni mogla biti, je, že dolgo, upokojena…

 

V nabiralniku sem namreč našel dopis Komunale, češ da letos »niso mogli« zamenjati vodomera, pri meni, ker »jim to ni bilo omogočeno«. In so zapisali telefonsko, ter poziv, naj pokličem, da uredimo zadevo…

Kakopak, poklical sem, da, najprej, razjasnimo njuna »niso mogli« in »jim ni bilo omogočeno«. Povedal sem, Vnukinji Mraz, da je bil njihov delavec dvakrat pri hiši, in da mi je, ko sem stopil do njega, obakrat povedal, da gredo na malico, po malici pa bodo k meni prišli. Seveda sem jih čakal, obakrat, a obakrat zaman…

Taistega možakarja sem ujel, potemtakem z njim tretjič govoril, pri sosedu, in mi je, z nekim čudnim nasmeškom, pojasnil, da trenutno nimajo časa, za moj vodomer, a naj dam svojo telefonsko njegovemu sodelavcu, pa me bodo poklicali. Dal sem številko, le poklicali me nikoli niso…

 

Zdaj smo, baje, dogovorjeni. Velik baje, seveda. Ne samo za vodomer, tudi za ventil, ki je nameščen pred njim, in je predpotopen, ne vem, če so ga kadarkoli zamenjali, po priklopu objekta na vodovodno omrežje, tega pa je skorajda petdeset let. Komajda še deluje, in je skorajda čarati potrebno, da je moč vodo »zapreti«. Bojda bodo prišli po Novem letu, in celo to smo dogovorili, da me vsaj uro prej pokličejo, če so tako dobri, kakopak, in ne šele takrat, ko že dospejo, kajti tudi jaz moram, tu in tam, po opravkih…

 

Od pomladi »jih« preklinjam, in sem sklenil, da »jih« bom prihodnjo pomlad obiskal, pa se malček raztogotil, v njihovi sprejemni pisarni. Zdaj pa celo to, kot, domnevam, nekakšno novoletno darilo, čeprav še vedno ne vem, če smem nameravano togotenje odmisliti, in se celo z nekim obujenim mi upanjem hvaliti, ali je bolje, če upanje odmislim, in namero o togotenju ohranim, kajti – to, da znajo redno zaračunavati, in da redno plačujem položnice, to mi je znano, da pa je vse prek tega zlahka vprašljivo, pa tudi, obenem pa… premnoga upanja, oziroma ugotovitve njih neutemeljenosti, so me izučile, pa niti na družino Mraz ne upam z gotovostjo računati!

Se zmore iz niča vsaj drobec prikazati?!

Avstralija, Češka, Finska, Južna Koreja, Kanada, Nemčija, Slovenija, Združene države Amerike, Združeno kraljestvo… v prikupnih, dvo- in tromestnih številkah izkazani… pa Čile, Italija, Nizozemska, Nova Zelandija, Poljska, Rusija, Švedska… z nekoliko manj izkazanimi »obiskovalci«… stanje obiska mojega bloga, o katerem mi »registrator« že krepko dlje kot teden dni priča. In neki neopredeljeni, razporejeni v tisti »other«, katere tudi, kaže, radovednost k meni žene.

 

Tudi mene muči, priznam, moja radovednost, v nasprotnem se ne bi k temu »registratorju« podajal. Muči me najprej zaradi tega, ker mi beležnik ne pove o tem, KAJ si vsi ti obiskovalci ogledujejo, morda zapise, morda uglasbljene posnetke? Saj bi sam o tem lahko ugotavljal, ko bi se mi dalo iti čez »zgodovino«, in brskati (daleč) nazaj, a se mi ne da. In me predvsem mučijo večja števila, teh obiskovalcev iz posameznih držav, mučijo zaradi tega, ker skušajo, vsaj za malo, omajati moja prepričanja o tem, da nimam KOMU in ZA KOGA pisati, da je moje početje z realnostjo neutemeljeno, nesmiselno, jaz pa se tega (o)majanja bojim, se mu skušam zoperstavljati, sem že preveč razočaranj doživel, da bi se v neka, četudi skromna, plaha, upanja hotel podajati! Obenem pa…

Že toliko so mi ukradli, nečesa mojega, tudi avtorstva, da mi ne bi bilo ljubo, ko bi si tudi v naprej »sposojali«…

 

Kakorkoli že, v »javnost« dajem, sam sem se tako odločil, in nekoč se mi je to že obrestovalo, vsaj z dobrim namenom, in z nekaj lepega časa, preživetega v podobi nekakšnega potepuha, ki se »klati« po svetu, od mesta do mesta, od dogodka do dogodka, celo od starega do novega prijatelja… pa čeprav se je, generalno gledano, to »obrestovanje« v podobah »negativnih obresti« izkazalo. Drugače ni šlo, pač, svet je natanko takšen, kakršen je…

 

Ja, za marsikaj svojega sem že neka potrjevanja, neke pritrditve doživel, pa – kdo ve, ali se je to že nehalo, ali pa, morda, drobtinica možnosti obstaja, za v naprej…

Ne, ne bom upal, a tudi obupati prehitro ne mislim, pa mi zgolj nek status-kvo stanje ostaja, ki zmore strele z neba poroditi, ali pa, vsaj za trenutek, dva, sonce nanj priklicati. Življenje, moje, je pa itak za menoj, in načeloma v nič zmetano! Hebat ga, se-la-vi…

Sreča, sreča, sreča…

Res je, polno korito in odsotnost klavca zmore svinji vzbuditi obilo radostnih trenutkov. Pravzaprav ji zmore vse njeno obstajanje v zadovoljstvu preteči, v takšnih okoliščinah, pa čeprav znotraj svinjaka. Potemtakem…

 

Ubogi tisti, katerim je zlahka zadostiti, tisti, ki zlahka do neke svoje »sreče« dospevajo, revežem ne kaže niti zameriti, ko pa se niti z zmožnostjo ugotavljanja ne/vrednosti ne znajo izkazati!

 

Sreča ne pada z neba, in, verjemi – prej kot ti jo bodo dali, neki drugi, prej ti jo bodo odvzeli, jo skušali vsaj zamajati, če ne, raje, do konca potolči! Ne, če sam ne zmoreš do te sreče dospeti, potem se nikar ne nadejaj, da te bo do nje nekdo drug popeljal. In pripeljal, kakopak!

 

Seveda je to, da sam zmoreš do sreče, krepko premalo, za to, da do nje tudi dospeš! To, da se obdržiš na površju nekega živega blata, denimo, je sreča, tvoja sreča, katero sam pridelaš, s tem, da zmoreš samega sebe nadzorovati, se obvladovati, vendar – če nikjer ni nekega oprijema, s pomočjo katerega bi se lahko tudi potegnil iz tega blata, potem se ti bo ta sreča kmalu razblinila, se celo v obup(anje) spremenila…

Da, potrebuješ, takrat, ko se v blatu znajdeš, nek oprijem, neko oporo, potrebuješ vsaj košček nekih trdnih tal, na katerega bi se smel izvleči, in na noge postaviti. In zgolj v tem smeš pričakovati (so)udeležbo drugih, pri porajanju lastne sreče!

 

Tudi sreča ima svoje hibe, vsaj tri mi, v tem trenutku, »padejo na pamet«…

 

Sreča zmore biti preizkus, marsikdaj celo krut, tvojega zdravja, tvoje psiho-fizične »kondicije«, kajti – ko dobesedno privre na plano, ko te skuša od sreče malodane raznesti, takrat, ni vrag, je priporočljivo imeti vzdržljivo srce, da se ne bi sreča z nekim infarktom, denimo, zaključila.

 

Sreča je vrhunec »pozitivnih« čustvovanj, je nekakšno do skrajnih meja potencirano veselje, pa kot takšna ne more dolgo trajati, saj bi se v nasprotnem prehitro izčrpala, in izčrpala tudi tebe, »srečneža«, te dobesedno izpraznila, te potolkla. Ne, zgolj za kratko trajanje sreče si »opremljen«, in če si opremljen tudi z zmožnostjo razumevanja, potem boš znal razlikovati med srečo, veseljem in zadovoljstvom, pa nikakor ne boš o srečnem svojem živetju govoril, ali o srečnem nekem letu, prihajajočem, kakopak.

 

Sreča ima potrebo po tem, da se (po)deli! Brez delitve zmore samo za »vdih«, brez delitve bi te razgnalo, kot neko bombo, tako edino se zna sreča izkazovati, s kipenjem prek roba! In je hudič, pri tej (po)delitvi, kajti – v kolikor je v napačne »roke« deljena, takrat ti jo zmorejo hitro v ne-srečo spremeniti!

 

Če ne razumeš drugače… stopi do nekega pašnika, na katerem so konji. Lepo, v miru jih boš gledal, kako se pasejo, tu in tam mrčes odganjajo, ko se z zadovoljstvom, svojim, kažejo. In ko se pripeti, da boš nekega konja slišal hrzati, se celo v nek poskok naravnati, malček tekati, takrat ti bo o svojem veselju pripovedoval. Ko pa boš videl, kako ga malodane »raznese«, ko bo hrzanje hrzanju sledilo, in se bo tekanje v dir spremenilo, in mu bo glavo na vse strani »metalo«, takrat, ja, samo takrat ti bo povedal, o tem, da je – srečen! In ne bo ti zmogel dolgo časa o tem govoriti, preveč ga bo ta sreča utrudila…

 

Nekajkrat sem segel do sreče. Nekajkrat se je v zadovoljstvo, in v veselje, spremenila, ter do dandanašnjega ostala z menoj, v meni. Ne kot sreča, kot zadovoljstvo in/ali veselje. Obenem pa – nekajkrat sem, kaže, napačnim »rokam« zaupal, ko sem hitel neko srečo (po)deliti…

 

Ja, ta, vražja sreča, ki konstantno obstaja zgolj tam, kjer o njej ne vedo.

Premnogim nedosegljiva pot, kaj šele dospetje do cilja…

Nekoč sem slišal, da je od pameti do modrosti samo nekaj znanja potrebnega. Ljubi-bog, le kdo bi nekaj takega trdil, razen pameti, seveda, pardon, razen neumnosti?!

 

Nemajhno število knjig imam na svojih policah, nekaj je tudi poezije, med njimi, a prevladujejo tiste, ki so, ali vsaj naj bi bile poučne, celo učeče, in je v njih znanje vključeno, potemtakem tudi izkazovano. Pri čemer se, glede tega znanja, neka smola, manjša, izkazuje, kajti…

 

Med mojimi knjigami so tudi takšne, ki bi smele celo v reciklaži končati, pri mnogih tudi bi, in častitljivih let, tudi v stoletjih nazaj segajo njih rojstva. In so, takrat, v svojih časih, veljale za učeče, kajti govorile so o (takratnih) spoznanjih, potemtakem znanjih, razkrivale so resnice, pravzaprav, pravilneje bi bilo, ko bi zapisal »resnice«, neka védenja, ki so se najprej kot znanstvena izkazala, kasneje tudi kot obča, saj so o teh védenjih poučevali, z njih učenjem strokovnjake, pravzaprav »strokovnjake« (iz)šolali. In so te knjige z različnih področij, od, denimo, medicine, pa do družbenih dogajanj, do zgodovine, kot take…

 

Tu in tam, a že kar nekaj časa ne, me je povleklo, in sem listal, ter bral, skozi te, stare, knjige. Zanimalo me je, kako so nekoč »vedeli« in »znali«, do kakšnih ugotovitev so nekdanji »modreci« dospevali (ugotovitve današnjih »modrecev« so mi, na žalost, preveč znane, vsaj na določenih področjih), na kakšnih temeljih je nekoč svet obstajal… in, viš, to vražje moje zanimanje, mora radovednost, to me je pripeljalo do ugotovitve tiste, nekaj vrstic nazaj omenjene, »manjše smole«, v povezavi z »védenjem«, z »znanjem«, ki, vsako v svojem času, za absolutno veljavno, dvom zavračajoče, velja…

 

Pri določenih razlagah, pa ne samo v omenjenih starih knjigah, ne vem, čému bi se smejal, neumnosti zapisovalcev, ali, raje, neumnosti vseh ostalih, ki so se, od zapisovalcev, kakopak, tudi sami naučili »vedeti«! Ali, še najbolje, neumnosti obojih, potemtakem neumnosti kot taki, tisti obči »pameti«. Ne samo, da je »čas« krepko povozil vse neke »resnice«, še več, temelječ na preprosti zmožnosti sklepanja, ob ustreznem številu preverb, kakopak, temelječ na nekem osnovnem poznavanju realnosti, takšne »resnice« v bistvu nikoli sploh zapisane ne bi smele biti, kaj šele, da bi predstavljale neko znanje, da bi o njih, in v njih, učili, in, s tem, iz kopice bebcev proizvajali zgolj in samo – kopico naučenih, »strokovnih« bebcev!

 

Včeraj sem ravno spraševal neko osebo, koliko je, tekom svojega šolanja, slišala o mišljenju, predvsem o različnih oblikah, podobah, če želiš stopnjah le-tega. Da, zavedam se, žal, še kako, tega, da védenje o mišljenju nikakor ne sodi med tisto, čemur pravijo neka osnovna naučenost, razgledanost, tudi tega se zavedam, da večina sploh ni zmožna definirati (vsebinske) različnosti med človekom in živaljo, a, kljub temu…

Med vsemi tistimi, ki trdijo nič-ni-tako-kot-je-videti (potemtakem tudi nič ni tako, kot je slišati), so vsi tisti, ki »vedo« in »znajo« izključno na temeljih tistega, kar, in kakor, so videli in slišali, pa – kar-se-janezek-nauči… tega-janez-NIKOLI-ne-bo-ne-vedel-ne-znal!

 

Tudi papagaj ima pamet. Že res, da je nekoliko drugačna, a vsebinsko ni neke pretirane razlike, kajti vsa pamet po istih principih deluje, še več, ta, papagajeva pamet ptici omogoča, da samostojno svoje obstajanje živi, česar za »človeštvo« ni moč trditi, vendar - papagaj se lahko »na pamet« nauči nekih podatkov, pa še vedno ne bo vedel, ne bo razumel, česa, o čem se je učil… da se nikoli ne bi tudi naučil, da nikoli ne bi (po)znal! Tako da…

 

Zanemarimo nemajhno dejstvo, ki o vprašljivosti nekih spoznanj govori, o tem, če so ta (spo)znanja zares pravilna, resnici ustrezna, dokončna… zanemarimo pridnost in trud, vložen v učenje, ki se (pre)rado zgolj v podobah »naučenosti« izkazuje… vse lahko zanemarimo, le ene same zadeve, sploh ne majhne, ne smemo! Tega, da sta pamet in razum, kot obliki mišljenja, tako različni, tako daleč vsaksebi, tako celo nasprotujoči si, izključujoči se, kot se med seboj razlikujeta tema in svetloba, hrup in tišina, obče prepričanje in resnica! Ne, tega pa ne smemo zanemariti, nikakor, in nikoli, pa…

 

Neumnost, celo (po)zna(va)lska neumnost, je posledica, pravzaprav izkaz, pameti, in nikakor, pod nobenim pogojem, do modrosti ne more dospeti, ne glede na to, s koliko »znanja« razpolaga! Dočim je modrost posledica oziroma izkaz razuma, in, ne nazadnje – prav ta zmožnost biti razumen, biti moder, je tisti dejavnik, ki »védenja«, neka »znanja«, spreminja, skozi čase, v katerih vsi »vedo«, a se le redkim »sanja« o dejanskem!

 

Da, res je, razum potrebuje (spo)znati, in vedeti, o nečem, da zmore znanje oblikovati, neumnost alias pamet pa… več kot »ve«, bolj kot se sama sebi »modra« kaže, bolj se z neumnostjo izkazuje!

Na srečo le enkrat…

Porajaš privide, privide, laži,

pa vsaka odstrta tančica boli,

nemalo odstrtih doslej je bilo,

pa bi se lagal, da s teboj je lepo…

 

Praznina le praznemu zmore krasiti,

in hladu le hlad zmore hladno topliti,

ni prve v meni, in drugega nič,

pa bržčas zato si mi jedek hudič…

 

Pa… saj sem iskal, le kaj ne bi, preveč,

da upe še lažje odganjal sem preč,

da to, kar sem našel, bi raje nikdar,

ker ne bi puhtelo mi, zlahka, v nemar…

 

In, res, bi te hvalil, ko vedel bi kaj,

a vsak moj pogled, ki zazre se nazaj,

ne upa se, da bi hvaliti hitel,

le sili, nemarnež, da klel bi, preklel…

 

Ja, mnoštvo prividov, nešteto laži,

pa k sreči le enkrat vzameš v dlani,

le enkrat, na srečo, nek čas svoj razpreš,

zato, da… potolčeš, do konca da streš?!

Zgolj nov v starem…

Aleluja, še en dan! Nov v starem, star v doživetem. Ne, že dolgo več ne »obeležujem« nabiranja preživetih dni, slavim krčenje tistih, ki so mi še ostali…

 

Bojda sem pesimist, in, bojda, tako ni prav.

Pesimist?! Ko bi vedel koliko drugim nerazrešljivih stanj sem se lotil, in jih razreševal… ne vem, resnično ne vem, če si pesimizem drzne tja, od koder »optimisti« bežijo?! In ne vem, če pesimizem zmore toliko moči, da neka upanja poraja, in ostvari, četudi zgolj zato, da, kasneje, ugotovi, da so neutemeljena, da se je preveč lažnega prikrivalo, v vsem lažnem ostalem…

 

Ne, ne, nisem pesimist, nikoli bil, in tudi takrat ne, ko sem drugače videval neke zastavljene »družbene poti«, da bi, kasneje, tega-pa-takrat-nismo-vedeli poslušal, krepko prevečkrat poslušal! Ne, upoštevanje resnice, upoštevanje dejstev ni pesimizem, dočim njih neupoštevanje ni optimizem, pač pa zgolj in samo – neumnost!

 

Bi zavidal, kako da ne, nekim večnim optimistom, ko bi mi bila njih neumnost zavidanja vredna! Pravijo, da si smeš dovoliti, v nekih mladih letih, določeno mero naivnosti, a pravijo tudi to, da se učimo, na poteh skozi življenje, pa bi morala naivnost slej ko prej spuhteti, z njo tudi optimizem, kakopak, ko bi imel(a) kam. Pardon, ko bi imel(a) iz česa spuhteti! In iz kalupa, ki ga na vratu zgolj zaradi frizure nosiš, ne more, je preveč zaprt… ali pa premalo odprt, dovzeten, ne vem, bi se dalo tudi z drugimi besedami povedati o njem, o tem kalupu…

 

Upanje umre zadnje, pravijo bedaki, pardon, večni optimisti. Katero upanje, upanje v kaj ali v koga?! V sebi boljše?! Blagor neumnosti, ki se »devicam v raju« posmehuje, obenem pa, v nekem drugem, svojem »raju« obloženo mizo upa!

Upanje v živetje?! Celo v življenje?! Do življenja je potrebno najprej priti, o njem vsaj malo vedeti, da bi vanj smel tudi upati. Živetje je pa živetje, zgolj in samo to, in sleherno obstajanje, sleherno izvrševanje zgolj fizioloških nekih potreb je časovno omejeno. In ga ne more biti več, kot se ga izkaže, pa bi bilo upati v ta več, hm, kako bi rekel – optimistično ali neumno?!

 

Kadarkoli sem dospel v stik z vodo, me je zmočila. Vedno, brez izjeme. Takšno je njeno izkazovanje, njeno pravilo. In kadarkoli sem dospel v stik z življenjem, me je potolklo. Vedno. Pa domnevam, da se na tak način izkazuje, to življenje, med vsemi raznimi in zgolj živetji. Saj si že slišal/a tisto šalo, ki govori o tem, kako »dobre ljudi« prepoznaš?! Ne? Ti povem…

 

Ko vidiš, v »peklu«, to, da nekdo že spleza na rob kotla, v katerem kopico nekih podob »kuhajo«, in vidiš iztegnjene roke ostalih… sprva pomisliš, da temu na robu skušajo pomagati, da bi iz kotla dospel, nato pa ugotoviš, da ga »dobri ljudje« v bistvu – nazaj, k sebi, vlečejo! Čemu bi tebi bilo bolje, kot je nam…

 

Ne, ne, kako da ne, zavisti ni, sploh ne obstaja, razen na grdih jezikih še bolj grdih tistih, ki jo kot občo danost gledajo! Kje neki, vsakdo dobesedno hiti k temu, da bi bilo nekomu drugemu boljše, lepše, kot je njemu, nihče nase, niti za hipec, ne (po)misli! Težava – ne pomnim resda dneva, a vem, da se v daljni preteklosti nahaja, ko sem nehal verjeti v pravljice…

 

Pravzaprav sem, od omenjenega dneva, samo v eno verjel, celo živel sem jo, vsaj tako se mi je leta dolgo dozdevalo, a je vrag – kakor voda posluje po svojih pravilih, taisto velja tudi za pravljice, tudi one imajo svoje zapovedi. Pa lahko neko krastačo poljubljaš kolikokrat hočeš, ne bo princeska iz nje izrasla!

 

Kar nekaj ciljev sem si zastavil na svoji poti, in do njih tudi segel, zadev, za katere bi smel poreči, da je iz njih življenje sestavljeno, da zmorejo pustiti neke sledi, za seboj, a kaj, ko pa…

Bolj kot sem dospeval do teh ciljev, glasneje mi je kričalo tisto radovedno, kljuvajoče, KOMU, ZA KOGA, potemtakem ČEMU?! In je kričalo, ter kljuvalo, glodalo toliko časa, da mi je odgovorov zmanjkalo! Še sebe nisem mogel prepričati, kako bi šele druge?! In mi je, s tem, en sam, upoštevanja vreden cilj ostal… in se kot zaključek davno zastavljene poti izkazuje. Pa bi bilo moč poreči, povsem preprosto, tako, da – če v ničemer drugem smiselnosti lastnega obstajanja ne najdeš, potem zmore biti samo v tem, da se enkrat tudi konča…

Do takrat pa moraš, seveda, in jesti, in piti, in čim lepše obstajati, kajti brez tega, da obstajaš, z obstajanjem tudi prenehati ne moreš…

 

Da, aleluja! Ne en dan več, zgolj en manj.

Potrebna je praznina, da bi odmevalo…

Dnevi puhlic, puhlosti, puhlih. Samo dnevi?!

 

Ko mi nekdo, ki ve, kaj vse sem doživel, zaželi »miru v duši«… kljub tozadevno lepim željam, izustim eno samo besedo – butec!

Ko mi zaželi »ljubezni v srcu«, obenem me, tozadevno vsaj, pozna… butec dobi potenco, in je vsaj na kvadrat! Čemu mi želiš tisto, s čemer se vse svoje življenje izkazujem, in to krepko bolj, več, kot ti, obenem pa – črpalka kot črpalka, še dobro, da se s pomočjo toplotne ne ogrevam, bi tudi njej moral prenesti želje po »ljubezni«…

 

Odpraviš z željami, ker je, pač, tako »zapovedano«, na odrejene, določene dneve, potem pa se, preprosto – umakneš! A ni dovolj samo želeti, takrat, kadar to iskreno počneš, pač pa biti pri roki, in pomagati željam, da se uresničijo. V kolikor niso zgolj »želje«, kakopak, obveznost radi obveznosti, puhlica puhlosti in puhlih…

 

Samo še na tisti »srečno« čakam… nekaj jih je že bilo, saj so ja bili tudi »prazniki« na koledarju, čeprav ne moji, nikakor, niti v praznovanju, niti v samem priznavanju njih prazničnosti…

 

Komurkoli pišem, v teh dneh, se mu najprej opravičim, in pojasnim, da to počnem izključno radi domnevanih njegovih pričakovanj, dočim so moje želje, v zvezi z njim, konstantne, vsakodnevne. In pojasnim, da se mi zdi, iz leta v leto bolj, takšno početje samo neumno, in ne uporabljam, pri teh pisanjih, besed, kakršne so sreča, ljubezen, mir-v-duši, ne, ne govorim o tistem, česar malodane ni, razen tam, kjer zmoreta zares »srce« in »duša« obstajati. Sreča pa je itak zgolj čustvovanje, ki si skopo čas odmerja, in redko, da sploh sme sreča ostati…

 

In zapišem, običajno, da naj si sam(i) ustvari(jo) čim več lepih trenutkov, dočim bo za slabe, celo grde, »življenje« poskrbelo, tisti neki drugi, ki v teh dneh še toliko bolj hitijo puhlice trositi naokoli. In zgolj še zdravje omenim, kakopak, češ da bi čim manj nagajalo… vendar – še vedno ne vem, čemu, za vraga, vsem tem drugače ne zapišem, in nekako tako:

 

Ne, ne bom ti več pošiljal novoletnih želja, bedasto se mi zdi, to početje, vedno si v mojih mislih, vedno me tvoja žalost prizadene, in tvoje veselje razvedri, in vedno ti samo čim lepšega želim, pa ne vem, čemu bi to moral izpostavljati na nek odrejen dan, ko pa bi sam(a) moral(a) vedeti o tem, da je temu tako… ko bi me zares poznal(a), seveda!

In – ne, če ti ničesar ne bom zapisal, to ne pomeni tega, da si spuhtel(a) iz mojih misli, daleč od tega, pomeni zgolj to, da se mi zdi skrajno idiotsko biti del nekih občih, in zlasti butastih, običajev! Name vselej smeš računati, in nepotrebno se mi zdi o tem zapisovati, ko pa sem ti to že nič kolikokrat izkazal.

 

»Za mir na svetu,« bodo donele številne besede, v teh dneh, besede iz ust »praznično« prenažrtih, ki zgolj donijo, obenem pa… kaj ko bi se odrekli delčku svojih požrtij, in sebi odvzeto namenili, na primer, za odpravo nekih lačnih, četudi očem nevidnih?! Tudi zaradi lakote namreč potekajo vojne, in menim, da bi jih prej odpravila njena odprava, kot pa »lepe«, in zlasti prazne, lažne želje! Dejanja so, baje, tisto, kar razrešuje, ne besede…

 

Na nek način imam celo srečo, takšno čudno srečo – lepih želja, ma, želja nasploh, mi je malodane umanjkalo, še zase jih nimam omembe vrednih na zalogi, za neke drage mi jih še zberem vkup, pa se ni bati, da bi jih povprek razmetaval. Bolj kot razmetavaš, manj je vredno, bolj kot govoričiš, in ničesar ne narediš, manj si vreden…

 

Pomislim na neko oddajo, v stilu poslušalci-čestitajo-in-pozdravljajo, na neke »dragi mami želimo vse najboljše«, ali pa ateku, kakopak, in prekolnem – ne moreš do te(ga) mame/ateka dospeti, da ji/mu osebno zaželiš, pač pa je pomembno to, da drugi poslušajo o tvojih željah, da vidijo, kako »skrbna«, »skrben« si?! Kot da ne bi zmogel prešteti nekaj tistih, ki mi zares pomenijo, in se osebno nanje obrniti, jim osebno zaželeti, ali karkoli drugega sporočiti, pač pa za to potrebujem – radijske valove, spletna neka omrežja?! Da bodo drugi videli…

 

In mi misel uide k »dnevu mrtvih«, natančneje k dnevom tik »praznika«, ko sicer zanemarjeni grobovi postanejo »vzorno urejeni«. Da bodo, pač, drugi videli, koliko nam pokopani pomenijo… taisti drugi, ki tudi sami izkazujejo identično »spoštovanje« pokojnih… Še za živega jih radi odložijo, čim dlje od oči, kakopak, kajti, tako vsaj pravijo, daleč od oči, daleč od srca. In to zlasti velja za tisto(e), kar/ki nikoli v srcu ni(so) bilo/i…

 

Potreboval bi »mir v duši«, bi, priznam, obenem vem, še kako dobro vem, da do takšnega stanja nikoli ne bom dospel, in tudi poprej nikdar nisem. Ob vsem, kar sem spoznaval, marsikdaj tudi neposredno gledal, in doživljal. Prav zaradi takšnih, ki znajo »lepo želeti«, žal ne tudi lepo sobivati.

»Ljubezni v srcu« pa bi se najraje odrekel, ko bi mi tako bilo moč, kajti prav tisti, za katere ti je mar, katere imaš rad, te zmorejo najbolj prizadeti, tako ali drugače, bodisi neposredno, bodisi »zgolj« posredno, s tem, ko se jim neke težave, neke žalosti, razočaranja porajajo… Da, ko bi mi bilo moč, pa da bi tudi sam do tistega občega »(najprej) moraš imeti rad sebe« dospel…

 

Ma, bodi dovolj na to temo, vsaj zaenkrat, grem raje kavo, tretjo danes, skuhati. V njeni bližini, pravzaprav z njo, zmorem vsaj do nekaj njene topline dospeti… pa bom za pikico bližje miru-v-duši, obenem pa mi ne bo ogrozila ljubezni-v-srcu.

Ti povem, kaj je smešno, za crknit smešno?!

To, denimo, da nekomu sebe na razpolago daš, in te ta nekdo potem hiti ožemati, in ožeti, da bi te, na koncu, ko ti skorajda poslednjo kapljico krvi izcedi, za predpražnik pred vstopom v lastno ugodje spremenil. Da si še podplate ob tebe (o)briše…

 

To, denimo, da nekoga vlečeš iz jame, iz katere ne zmore sam priti, in drugih rok ni, ki bi zmogle pomagati, pa ugotoviš, kako te, prek tebe vzpenjajoč se, počasi na svoje mesto, na dno jame, spravlja. Da jami zadosti, da njeno glad nahrani, ob čemer bo sam samo do neke druge jame dospel, do njenega dna, in takrat niti tvojih rok, na dno jame položenih, poleg ne bo…

 

To, denimo, da nekoga v življenje obudiš, mu malodane življenje daš, nebo oblakov očistiš, nanj neke zvezde poseješ, dnevu sonce prižgeš… da bi sam brez vsega tega ostal, da bi ti bilo odvzeto, pobito, v blato pometano.

 

Da, to je, dejansko, smešno, za crknit smešno!

Kar sem dajal, in dal…

Kar sem dajal, in dal, z izjemo tistega materialnega, kakopak, to mi je, še vedno, ostalo, pa, še vedno, zmorem dajati, in dati, le…

 

Kar sem prejemal, in prejel, pri čemer o materialnem sploh ne govorim, to zmorem, še vedno, prejemati, in prejeti, le…

 

Ta hudičev »le«! O ničemer drugem ne govori, kot o nekem številu dragih mi, ljubih oseb, o številu, ki se je skrčilo na malodane minimalno (še) možno, obenem pa, s taisto krčitvijo, o neki vrednosti teh, meni (še) preostalih, priča!

 

Čemu so diamanti vredni? Ker so redki.

Čemu v nekih industrijskih obmorskih mestih pogrešajo morje? Ker ga nimajo, vsaj čistega, za kopanje varnega ne.

Čemu »ščitijo naravo« šele pred njenim izumrtjem? Ker se bojijo, da brez nje ne bodo obstali.

Mar to pomeni, da je moč neko vrednost iskati v tistem, česar malodane ni, v tistem, kar se kot redkost izkazuje, po tistem, vsem slišanem, kakopak, načelu pij-malo-pij-dobro?! Če to pomeni to, potem…

 

Na osnovi česa lastno uspešnost prepoznavajo, na osnovi česa skušajo, s svojim imetjem, sebi neko vrednost ustvarjati, ko pa imajo zgolj in samo tisto, do česar zmore malodane vsakdo dospeti, in kar niti zdaleč o neki redkosti ne govori?!

V čem vidijo neko Prijateljstvo, neko Dobroto, da ne zapišem celo Ljubezen, ko pa je tega njihovega, po njihovih pojmovanjih obstoječega, na pretek, vsepovsod, v vsakem trenutku?! V čem, za vraga, je vrednost neke samoumevnosti, neke običajnosti, neke vsepovsod-dosegljivosti?!

 

Kar sem dajal, in dal, tega ni zmožen vsakdo dajati. In kar sem prejemal, in prejel, tega, še zdaleč, od vsakogar ne bi zmogel prejeti! Še huje, od tega vsakogar, ki »ceni«, ki »spoštuje«, ki ne-vem-česa-vsega ne izkazuje, s samim seboj, sem prejemal samo razočaranja, in bolečino. Pa se tudi radi tega podelam na njihova »vrednotenja«, celo na njih »vrednosti«, v nakopičenem izkazovane.

 

Kar sem dajal, in dal… ni denarja, s katerim bi bilo to moč kupiti! In ga ni tudi za tisto, kar sem prejemal, in prejel! Govorim o dobrem, kakopak, kajti za slabo, in za slabe, vselej obstaja neka »nagrada«, ki se, praviloma vsaj, nikoli »v grlu ne zatakne«…

Skorajda kot polž, ki svoj dom prenaša…

K sreči doma ne pojmujem tako, kot ga pojmujejo oni, ko ga v nekih svojih zidovih vidijo. Ne, jaz ne hodim v nek svoj dom, pač pa dom v sebi nosim! Pa mi zmore biti povsod »doma«, kadar se v takšnih okoliščinah znajdem, da v njih svojemu enako živim, ali vsaj da po-njihovem ni v bližini…

 

Mojega doma ni moč popravljati, obnavljati, dozidavati, krčiti… ne, vselej je tak, kakršen se je že s porojenostjo, mojo, pojavil, le neke sence, le neki kremplji temačnih prikazni ga skušajo, nenehno, pograbiti, da bi mu streho razdrle, a jim ne pustim. Vsaj zaenkrat še zmorem, čeprav se vse bolj maje, ta, moj dom, toliko »lepega« je že doživel…

 

Je prostoren, vanj bi zmogel, načeloma, kakopak, ves svet namestiti, a je malo tistih, ki smejo v njem bivati. Krčilo se je število le-teh, krčilo, prizadevno, uspešno, samo od sebe se je krčilo, ko so mi po domu pljuvali, in se obnašali, kot da so v svojem, pa se smejo sebi primerno izkazovati, s pljuvanjem. Tudi s pljuvanjem…

 

Edini objekt, edino materialno, na katero sem dejansko bil navezan, čustveno, je bila neka stara, kmečka, kamnita hiša, na Obali. Pa nisem bil navezan zaradi neke denarne vrednosti, daleč od tega, zaradi konkretnega delčka sveta, zaradi zgodb, katere mi je hiša pripovedovala, zaradi »narave«, kakršna se mi je v dlani nudila. Sicer pa – tam, kjer zmorem Človeka dihati, tam, kjer zmorem biti čim bližje, če že blizu ne, svojih otrok, tam, kamor ne sega, in ne seže, neka običajnost, njihova »normalnost«… tam, povsod tam zmore moj dom obstajati, živeti, nuditi in dajati, le… bore malo je tistih ostalo, katerim je še pripravljen biti tudi njihov dom…

 

»Moj dom je tvoj dom,« stavek, katerega sem smel dvakrat slišati. Obakrat izven Dežele, obakrat od »bratov«, s katerima niti slučajno nisem v krvnem sorodstvu, »le« to zmoremo, da smo si tako podobni, da bi skorajda enaki bili, do podrobnosti, ko bi iste skušnje, vse, doživeli, ko bi do istih ugotovitev dospeli. Generalno gledano se sicer povsem ujemamo, le ko do »človeka« in »človeštva« dospemo, se izkaže moč nekih prepričanj, že od zibeli dalje vsajevanih…

 

Da, celo takšne premorem, za katere si upam trditi, da jih poznam, ker – če doslej niso, enkrat samkrat, nekih mask nadevali prek svojih obrazov, dvomim, da bodo to kadarkoli počeli. Težka življenja so za njimi, zelo težka, a so, kljub temu, sebi zvesti ostali. In popolnoma drugačni, kakopak, od vseh ostalih.

 

Nekoč sem tudi sam podobno govoril. O tem moj-dom-tudi-tvoj, danes to le še izjemoma poudarim, tistim, ki bi o tem sicer morali vedeti, čutiti, zaznavati, a – za vsak primer, bolje večkrat, kot da ne bi bilo razumljeno, vedeno…

In nekoč sem celo sanjaril, o nekem naselju, nekem mini svetu, v katerem bi sebi vsaj podobne združil. Daleč stran od preostalosti, da bi kot ljudje človeško živeli.

 

Ja, še je ostalo, tega mojega doma, le krepko previdnejši je postal, zategadelj, in zahvaljujoč izkušnjam, nekoliko zidove odebelil, vrata ojačal, in ne želi biti vsakomur, ki bi si tega, morda, želel, pač pa le tistim, ki si ne želijo biti drugače kot – del mojega doma.

 

Ne očitam jim tistega njihovega povsod-je-lepo-a-je-doma-najlepše, ne, očitam jim zgolj neumnost, kajti – če ti je doma najlepše, čemu potem nenehno drugam siliš?! Ne očitam, tudi sam tako trdim, pri čemer imam veliko prednost, pred njimi – mojemu domu zmore biti lepo povsod, na vseh delčkih in straneh tega planeta, da le – na človeka naletim, da smem, tega človeka, dihati, živeti, z njim v njegovem domu domovati, in ga v svojem varovati.

Res, nikjer ni lepše, kot doma, le… najprej moraš do doma dospeti, po možnosti do takšnega, ki ponuja krepko več kot neke zidove.

Življenje, gromozanska iluzija…

Vsaj za moje se je tako pokazalo, kajti ves svoj čas sem preživel sledeč nekim idejam, nekim vrednotam, za katere, vse po vrsti, pa se je izkazalo, da zmorejo zgolj v posameznikih obstajati, in z njimi živeti…

 

Večina, malodane vsi… zgolj »praktična« bitja, katerim je njih lasten »želodec« temeljno vodilo obstajanja, doseganje njih ugodij pa merilo »dobrote« in »poštenosti« sveta!

Skupnost?! Skupnost pri njih šteje natanko toliko, kolikor zmorejo od nje jemati in prejeti, kolikor jim zagotavlja vse tisto, kar v sleherni čredi, v slednjem krdelu vsaka posamičnost pričakuje, od takšne in drugačne varnosti, prek tozadevne »prepoznavnosti« enakega med enakimi, do nažrtosti. Nič več. In takšne skupnosti se ne zmorejo z neko svojo vrednostjo hvaliti, le kako bi se, ko pa so iz nevrednosti tvorjene, sestavljene?!

 

Sem sanjaril? Sem! A ne o nečem neobstoječem, pač pa zgolj o preredko posejanem, krepko preredko, da bi smelo do izraza priti, in učinkovati! Sanjaril sem o svetu Dobrote, tam, kjer le-te, dejanske, ni! O svetu Poštenosti, tam, kjer so sprenevedanje, hinavščina, zahrbtnost, »praktičnost« osnovne »odlike«! O svetu Etičnosti, tam, kjer je treba slednjo priložnost izrabiti, in kjer o načelnosti ni duha ne sluha! O Človečnosti, Uvidevnosti, Odrekanju, o svetu Človeka, tam, kjer celo znanost le-tega sploh več ne omenja, kot prebivalca planeta! Da, da, poznam termin »sodobni človek«, a ob tem krepko dvomim, da tisti, ki so do takšnega poimenovanja dospeli vedo, kdo, kaj ta »sodobni človek« dejansko je…

 

Ni moč! Med volkovi moraš po volčje, med svinjami po svinjsko, v kolikor želiš nemoteno biti, celo prosperirati. Pardon, »prosperirati«, po volčje, po svinjsko…

 

Da, zahvaljujoč nekim učenjem, nekim prepričanjem, ki so se, po vrsti, kot neutemeljena, zavajajoča izkazala, sem sanjaril, in v teh sanjarjenjih večino svojega življenja preživel, iščoč tisto, kar je največjemu srečnežu najti, pa še to le tu in tam, iščoč vse dotlej, dokler nisem do ugotovitev, do spoznanj dospel, lastnih, kakopak, po dolgem, dolgem času, namenjenem ugotavljanju. Takrat pa…

Ne bom zapisal, da so že takrat sanjarjenja izpuhtela, ne, le preusmerila so se, z občosti na posamičnosti. Ne bom trdil, da sem že takrat do ugotovitve lastne nesmiselnosti dospel, ne, le vse tisto, v kar sem poprej verjel, za kar sem si prizadeval, sem moral, korak za korakom, brisati, ob tem ugotavljati metanje svojega poprejšnjega časa dobesedno v prazno, in poiskati, med vse redkejšimi, nek nov pomen tega, da sploh sem, da sploh imam, četudi sila majhno, malodane neznatno možnost, nečemu, nekomu prispevati. Vrednemu prispevanja, kakopak…

Ne, ni se takoj, na mah, vse podrlo, le podiralo se je, opeka za opeko, zid za zidom, dokler se ni vse, s temelji vred, spremenilo v prah, in mi je ostala zgolj neka jalova tolažba, da pa, morda, nekoč, kdo ve kdaj, in po vsej verjetnosti nikoli, Resnica uspe, in z njo tudi svet povsem drugačno svojo podobo izkaže. Nekoč, katerega ne bom doživel, nekoč, ki je tako majhen, da je vprašanje, če bo do njega kadarkoli prišlo!

 

Ni, svet nagonov ni za to ustvarjen, da bi gradil, da bi razvijal, na bolje spreminjal, da bi se, v prid skupnosti, sebi, svojim potrebam odrekal, ne, zgolj jemlje, dokler je za jemati, in kar je, za jemati. V tem, nagonskem svetu, se vse vrti krog tistega prekletega »jaz«, in »meni«, pa »zame«, in moraš biti resnično sila »čuden«, da sebe na prvem mestu ne vidiš, pač pa skušaš skozi zadovoljstvo celote do sebi potrebnega delčka dostopati. »Vsakdo po svojih zmožnosti, vsakomur po njegovih potrebah«… E, dragi Marks, priznavam ti veličino, čeprav se kot popolnoma nevredna izkaže, glede na to, da nisi vedel ne o čem, ne o kom govoriš, in komu!

 

Da, vse tisto, v kar sem verjel, čemur sem sledil, po najboljših svojih močeh, in skušal živeti, vse se je kot utvara izkazalo, bolj kot ne, med »praktičnimi«, med nagonskimi, med zase in sebi terjajočimi! Vem, nisem edini, ki je na tak način svoje življenje v nič vrgel, jih je moč najti, skozi čase, enake, in nisem edini, ki je upal, v tisti nek »nekoč«, katerega pa, vsaj v mojem primeru, v katerem o »človeštvu« govorim, po vsej verjetnosti nikoli ne bo!

 

Pravijo, da je laž potrebno tisočkrat ponoviti, da postane »resnica«. Ni res, njim so všečne laži takoj »resnica«, dočim lahko resnico v nedogled ponavljaš, da, morda, po nekem čudežu, sprejeta postane! Če je že prepoznavati, razumeti niso zmožni.

 

Ni moč proti vetru, čivkajo, ne da bi na sebi posledice čutil. Z vetrovi pa je hudič, iz različnih smeri prihajajo, pa je, kaže, še najbolje biti nek plehnat »petelin«, vrh slemena nameščen, takšen, ki se zna, zmore in želi obračati. In veliko je teh »petelinov«, in njihovega lažnega blišča, njihove lažne uspešnosti, in ne samo na strehah, na vsakem kupu gnoja jih je moč v njih glasnosti šteti…

 

»Ne bodi kot drugi,« jih je moč, nenehno, poslušati, a reveži ne vedo, da so tudi sami ti »drugi«, da vedno bodo, kajti – kot ne-drugi se rodiš, tega se ne da naučiti, za takšne spremembe je želja, pa še to zgolj tozadevna, krepko premalo!

 

Da, vse svoje življenje sem preživel v iluzijah, vse moje življenje je ena sama, gromozanska iluzija, pravzaprav prvovrstna smešnica, na lasten račun posmeh izkazujoča, kakopak, takšna, ki resda »oči odpira«, obenem takšna, da – ko dospeš do teh, »odprtih oči«, bolj ali manj le še svoje obstajanje ugotoviš, dočim o življenju kot takem ni ne duha ne sluha, izpuhtelo je neznano kam… v poplavi »dobrih«, »poštenih«, kaj vem kakšnih vse »ljudi«!

Ne grem se več!

Ne grem se več, nekih igric, nikakršnih igric, in nikomur več ne bom dovolil, da me bo pobijal, vsaj bolj ne, kot me že s svojim obstajanjem zmore, pobijati in pobiti!

Dovolj je bilo, prevečkrat sem se kot bedak izkazal, upajoč zgolj v to, da tistemu v sebi ustrezno tudi izven sebe najdem, za družbo, za oporo, za življenje! Idiota pa se ne grem, in zlasti bebavosti, neki nevrednosti ne bom dopustil, da bi me za idiota delala!

Dobrim sem se pripravljen do konca razdati, slabim niti drobtinice več.

 

Ne, sebičen, domnevam, po vsej verjetnosti ne znam biti, vsaj doslej mi to ni uspevalo, a znam oči zatisniti, in ne videti, četudi zroč, in vedoč.

Tudi v slabega me nihče ne bo spremenil, kaj šele v zlega, a bom zmogel dobroto odtegniti, tako in tako je bila, večinoma, zgolj popljuvana, poteptana.

 

Tiste, ki so se mi s svojo Čistostjo, s Toplino, z Dobroto… izkazali, ne da bi eno samo senco na to vrgli, tiste bom še naprej imel, in to ne samo v svoji bližini, daleč od tega, v sebi jih bom nosil, v sebi jih bom čuval, in jih skušal čim bolj greti, jim čim bolj biti! Vse ostalo pa… moja bližina jim utegne škodovati, preveč bi jim imela izreči, pokazati, pa je bolje, da jih v njej ni. Naj v sebi ustreznih iščejo, vse tisto, česar nikoli, vsaj dobrega ne, ne bodo našli!

 

Ne potrebujem veliko, za zadovoljstvo, itak in itak tega ni v izobilju, a to, kar potrebujem, ne sme po nikakršni umazaniji smrdeti! In zlasti ne po tisti, katere nikoli ni moč sprati. Pa naj bo tuja ali lastna, ali obe hkrati.

 

Žal mi je, marsičesa mi je žal, marsikoga tudi, a si dovoljujem, zdaj, na stare svoje dni, da mi je postalo žal tudi zase, za svoje življenje, katero sem v enem samem primerku prejel, in zagotovo ne radi tega, da bi mi ga ničevost pobijala! Pa bom odslej bolj skrbno pazil na to komu, čemu, in tudi kako, če sploh, kakopak, bom roko nudil, in dajal! Bojda jih je, teoretično vsaj, nekih šestnajst milijard na razpolago, ni vrag, da vsakdo sebi ustreznih ne bi našel…

 

Ne grem se več, resnično se več ne grem! Ostalinam, katere še imam na voljo, niti življenje ne morem reči, pa jih moram toliko bolj varovati, za tiste, za katere sem, za tiste, za katere do samega konca bom, v kolikor ostanejo to, kar so.

Ja, ta vesoljna »ljubezen«…

Če bi ga povprašal o tem, kakšna je voda, v kateri plava, bi mi povedal, da je ravno prav topla, prijetna, čista…

Ko bi ga povprašal po jedi, ki jo uživa, bi mi jo opisal, povedal, da jo ima rad, da je pravšnje začinjena, optimalno pogreta, da mu, in radi česa mu, ustreza okus…

Na vprašanje o tem, kaj mu je bilo všeč, na izletu, denimo, bi tudi hitel opisovati, do podrobnosti, o miru, na stezicah doživetem, o cvetovih, ki so se s trat ponujali očem, o strmih skalah, čistem nebu, o zraku, s katerim se je opajal, skratka – ko bi ga o nečem običajnem povprašal, takrat bi mi jasno in glasno, z besedami, ki NEPOSREDNO o njegovih občutkih govorijo, do podrobnosti odgovoril na vprašanje. In prav NIČ samoumevnega ne bi bilo, nečesa, česar NE bi omenil, nasprotno, hitel bi mi, z besedami, pričarati, do podrobnosti…

 

Zanimivo, zelo zanimivo, kajti – ko mi o neki »ljubezni« govori, in ko ga prosim, naj mi o tem ne razlaga… pa ko me povpraša, čemu, in sliši moj »ker govoriš o tistem, česar sploh poznaš ne«… takrat je užaljen, in celo pojasnila moje trditve pričakuje… in ko jih dobi, ko mu, s temi pojasnili, pojasnim, da mi pripoveduje, ko o tej svoji »ljubezni« govori, samo o LASTNIH ugodjih, o tistem, kar NJEMU prija, medtem ko niti malo o osebi, katero NAJ bi imel rad, ne slišim, o njeni vsebini, o razlogih, za to, da jo »ima rad«… in ko mu razlagam o tej vsebini, o kateri besede, v njegovem izpovedovanju »ljubezni«, pogrešam, zaslišim, v bran, njegov »saj to je samoumevno«…

 

Takrat raje odneham, ker je zares povsem samoumevno, to, da – NE govoriš o tistem, česar NE premoreš, pa niti poznati NE znaš! Če sploh obstaja, kakopak, pri osebi, katero »imaš rad«, kajti – ko bi obstajalo, takšna oseba ob tebi ne bi zmogla zdržati, prehitro bi ugotovila, da zmoreš samo jemati, dajati pa ničesar! Da NE premoreš tistega, kar sama premore, tistega, kar njena vsebina POTREBUJE, da se zmore obnavljati, da se zmore v nedogled dajati, ne da bi se, ob tem, iztrošila! V neko samoumevnost, običajnost, nič nenavadnost, v praznino neke rutine…

 

Ja, ta njihova »ljubezen«…

Ne, ne pričakujem ničesar posebnega od pameti, in zlasti nekih verodostojnih ugotavljanj ne. Že to, da zmore ploščato Zemljo ugotoviti, in nekega neoporečnega, bojda, »boga«, že s tem svoje presežke izkazuje!

Na tleh sanje umirajo…

Iskal sem zvezdo, iskal sem nebo,

iskal sem na tleh, in iskal sem zaman,

stvari so, ki skupaj nikdar ne gredo,

ker tema je tema, dočim dan je dan…

Na tleh so le tla, in mnoštvo smeti,

različna nesnaga, po vrsti nevredna,

po zvezdah oko naj v višine strmi,

v njih ne dospejo obstajanja bedna…

Iskal sem, in našel… ah, le kaj bi s tem,

po čudežu zgolj obrodi, to iskanje,

zvečine le laž se razkrije očem,

da kruto prividom cvetove požanje…

Ne iščem, nič več, ni ničesar iskati,

predrago, z življenjem sem vse plačeval,

mi ni več moči, da bi zmogla me gnati,

da bi še dodaten poraz nek prestal…

Pač, je, kakor je, ni ta svet za človeka,

za želje, za upe, za srečo, za mir,

v poplavah gre blato, da maže, da seka,

preredko je najti še čist nek izvir…

Med redkimi srečami moja spoznanja,

boleča, in trpka, podobe Resnice,

in tisti vsak, ki me v sebi ohranja,

in zmore zbuditi nasmeh mi čez lice…

Iskal sem, zvezdo, iskal sem, nebo…

Bedak! Niso tla za iskanje!

Na njih se skazijo, nato še zamro,

vse želje, vsi upi, vse sanje…

Dve poti, Malo moje dobro…

Dete moje, dve poti imaš na voljo, skozi lastno obstajanje…

 

Lahko skušaš biti, in ostati, človek, neko zgodbo, svojo, iz sebe porojeno, zgraditi, do življenja kot takšnega dospeti. Lahko pa se podaš povsem drugače, in, tako kot malodane vsi, sebi ugodja iščeš, tudi ali predvsem na račun drugih, pa čeprav se, ob tem, in s tem, zlahka kot svinja izkažeš, nič hudega, da bo le tebi prav…

 

V prvem primeru se mi bo življenje, moje, kot prekratko izkazalo. Prekratko zato, da bi te smel imeti rad, te občudovati, in spoštovati, in ti, predvsem, biti pri roki, v kolikor bi pomoč, podporo potrebovalo! V drugem primeru pa…

Raje poginem, kot poslednji zavržen pes, kot da bi te v teh drugih podobah gledal in spoznal! Raje poginem!

 

Malo po eni, malo po drugi poti… ne, tega ni moč! Vsaj ne v primeru, da želiš zares do življenja dospeti, za to najprej samega sebe potrebuješ, najprej moraš ti, nato tudi neki redki, vedeti o tem, KDO, KAJ si! In če enega samega obraza ne premoreš, potem se nikdar ne moreš najti, obenem pa…

NI res, da je v vsakem slabem tudi dobro, slabo in dobro ne korakata z roko v roki, skregana sta, in četudi se pripeti, da kdaj napako narediš, takšno, ki se kot nekaj slabega zna izkazati, ti tega dobro nikoli ne bo odpustilo! Za človeka ni spovednice, in spovedi, ki grehov olajša, jih izniči, z lastnim trpljenjem plačuje vse, kar kadarkoli slabega spočne, pa četudi nehote, zaradi napačnega trenutka, zaradi napačne odločitve!

In, verjemi, trpeče ni moč v miru živeti, obenem o lepotah živetja govoriti!

 

Vedi – samo ena možnost ti je dana, in popravnih izpitov ni, nikoli, nikjer! Kar se umažeš, to boš za vselej umazano, kar uničiš, to bo uničeno ostalo! Predvsem pa vedi, da – kakor boš zastavilo, tako boš tudi izpeljevalo in končalo!

 

Upam, srčno upam, da boš človek! Kot človek si porojena, škoda bi te bilo za drugače! Že res, to, da je biti človek, na tem planetu »ljudi«, ne samo težko, pač pa naporno, že res, da te bodo spotikali, te odrivali, izkoriščali, že res, da bodo v krepki prednosti, pri marsičem, pred teboj, ker bo tebi človečnost preprečevala njihove načine, vse to je res… kakor je res tudi to, da ti bodo redki ploskali, in zlasti tisti med njimi, ki bodo popolnoma drugače svoja obstajanja izkazovali, in je res, da te bodo za čudno, marsikdaj, če ne celo vedno, imeli, kajti vsa vesoljna nesnaga si je prigrabila pravico do tega, da sebe za pravilnost razglaša, in je res, da ne boš dospevalo do tistega, kar oni kot neke uspešnosti pojmujejo, a ti bodo, v tolažbo, ostale Čistost, Lepota, Toplina, Poštenost, Človečnost, predvsem pa ti bo ostal – tvoj obraz, en in edini! Četudi popljuvan, več je vreden od vsega ostalega!

Če boš drugače, če se boš v svinjak podalo, in se tudi z rilcem izkazovalo, potem…

 

Rad imam svoje otroke, a ne radi tega, ker so »moji«, iz moje krvi pognali, ne, rad jih imam zaradi tistega iz česar so sestavljeni, zaradi tistega, kar v sebi nosijo, zaradi tistega, kar smem, znam in zmorem spoštovati, zaradi tistega, kar jih v podobah Ljudi kaže! Potemtakem – ko v njih vsega tega ne bi bilo, v takšnem primeru jih ne bi mogel imeti rad, pa četudi bi neštetokrat »moji« bili, z »mojim« priimkom označeni, iz mene pognali! In tistega, česar ne morem imeti rad, tistega tudi spoštovati ne morem, in tistega, česar ne morem spoštovati – s tistim ničesar skupnega ne želim imeti! Ker ne morem, vsaj tako ne, da ne bi s tem popljuval vse tisto, za kar trdim, da vrednotim, da mi je malodane sveto, da vse svoje življenje iščem, večinoma zato, da – ne najdem!

 

Rad te imam! Kažeš se mi, zaenkrat vsaj, kot Čista, Dobra, Nesebična, Topla duša, kot bitje, ki zna, in zmore, dejansko imeti rado ne-sebe, kot bitje, ki je vredno mojega življenja, in življenja slehernega Človeka, pa ne gre drugače, kot tako, da te imam rad! In bi ti želel lajšati, lepšati, krepko bolj, kot si to zmoreš misliti, a ničesar drugega, razen sebe, nimam, da bi ti ponujal, in dajal. In ti to zadošča, vsaj doslej ti je, vedno, o čemer mi tudi tvoja želja po najinem objemu, v katerem zaspiš, priča. Poleg vsega ostalega, kakopak. A bo prišel čas, ko se ti bo svet povečal, še vsakomur se je, in vse več bo tistega, po čemer se boš začela ozirati, in vse manj bo prostora zame, prostora, s katerim ti bom zmogel biti. In želim si, da nekaj tega prostora ostane, za nek tvoj vselej, da ga nič, prav nič ne ogrozi, kaj šele izniči…

 

Da, dete, samo dve poti imaš na razpolago, in želim si, da tvoja duša ostane takšna, kakršna je, pa čeprav bo za to visoko ceno plačevala! Preveč razočaranj sem že doživel, da bi dodatno zmogel preživeti.

Dovolj, še preveč sem našel…

Ne iščem se več, že dolgo ne. Kar sem našel, tega se držim, pa če mi je ljubo ali ne, sem jaz. In kar sem našel, sebe v sebi, tega imam dovolj na zalogi, pa če bi do treh svojih koncev moral čakati, ne le do, k sreči, samo enega, in to se brati z enakim izven mene, s tistim, kar vrednotim, kar spoštujem, kar, odkar vem zase, iščem naokoli, z vnemo, ki občutno ugaša, je skorajda pred lastnim koncem, tako malo je najdenega…

 

Ne menjavam obrazov, enega samega imam, in nanj neusmiljeno posegam, ko mu klešem neke zapise, v podobah brazd, nekih gub, med katerimi se tiste, katerim smejalne pravijo, izgubljajo med ostalimi, med gubami misli, skrbi in bolečine. In tudi svetloba vse bolj puhti, kolikor jo je sploh še ostalo, s tega, mojega obraza, da prostor ugašanju, in ugaslosti, odstopa. Brez nekih posebnih želja, celo z odporom do tistih, ki mi zmorejo biti, vsaj tu in tam, posredovane, in zlasti brez upov, brez samo-prevar, brez sleherne laži, s katerimi bi si dovoljeval nek optimizem, za katerega v meni ni več prostora…

 

Sreča in jaz sva se uspešno razšla, tu in tam sem jo smel srečati, jo doživeti in kratek čas celo živeti, in v vseh primerih sem sam imel prste vmes, zato, da se je sploh porodila. Lahko bi preštel, ne da bi do konca prste obeh rok porabil, njene obiske, kratkotrajne, a toliko bolj silovite, lahko bi jo preštel, v njenih podobah, ki so se kot resnične izkazale, pa mi zmorejo, še vedno, v spominu drezati, da vse ostalo, in predvsem tisto pričakovano, a nedočakano, prividno, lažno, bolj zapekli…

 

Ljubezen?! Ne maram te besede, preveč praznine, hladu, nekega sebičnega trgovanja je z njo poimenovanega, da bi jo zase uporabljal! Raje tisti svoj imeti-rad-nekoga uporabim, in to zelo previdno počenjam, vedoč, da sta dve strani potrebni, za to, da nek imeti-rad zmore veljati, obstajati in obstati. In jih je bore malo, na oni, na neki drugi strani, ki mi zmorejo izpovedati, da premorejo svoj dejanski imeti-rad-nesebe, da je tisto, kar je v njih, dejansko vredno topline, svetlobe, bližine, odrekanja, žrtvovanja, življenja, mojega življenja. Ki se je vselej dajalo, in zna to dobro početi, a se je to dajanje praviloma v eni smeri odvijalo, dokler je moči imelo, ob spoznanju, da sem bedak…

 

Z uvidevnostjo sem vse bolj na bojni nogi. Z dobroto tudi. Pa ju častim, obe, vse življenje sem ju na odprtih dlaneh ponujal, in dajal, dokler nisem spoznal, da je bolje, če ju zaprem, zaklenem, in ključ še pred seboj skrijem, ker bo tako za odtenek manj bolelo, to, da vse kar ponujaš, in daješ, v hlad, v praznino, slej ko prej v smeteh konča, in z njim tudi sam. Pa sem se trgal, dobesedno, na koščke, pridno crkaval, ob tem, ko sem neko zgolj preračunljivo sebi-jemanje spoznaval, neke praznine, goltajoče, a ničesar porajajoče, z izjemo hladu, neke nevrednosti, ki si uvidevnosti in dobrote ne zaslužijo, niti zdaleč ne! Ja, dobesedno svoje življenje sem metal, kot se je izkazalo, v nič, neke dneve, tedne, mesece, tudi leta, da bi bilo zgolj jemano, in ob prvi priložnosti tudi izdano, z brezčutnostjo in s hrbtom izkazano! In da bi mi danes neki tisti, ki niti približno ne vedo, kako je leta in leta odpovedovati se sebi, za nekoga drugega, govorili svoj butast dobro-se-z-dobrim-vrača! Premalo, krepko premalo sem tega spoznal, v morju dobrota-je-sirota…

 

Ne iščem se več, že desetletja ne. Ne spreminjajo me vetrovi, ne spreminjajo me dogajanja krog mene, vsaj drugače ne, kot da skušajo pobiti vse tisto, iz česar sem, vse tisto, kar sem vase zaklenil, da si sploh dovoljujem pravico o istem govoriti!

Ne vem, z mislijo, da sem napačen v pravilnem svetu sem tudi že opravil, a mi ugotovitev nasprotnega pri vsem niti malo ne pomaga, me raje v preklinjanje požene, češ da si bom z njim, vsaj za nekaj borih trenutkov, olajšal, tisto, česar lajšati ni moč, pač pa ga je bolje v zakup vzeti, in skušati še poslednje korake odkorakati, ne da bi samega sebe izgubil, ne da bi pljunil na vse tisto, kar mi je spoštovanja vrednega…

 

Redke so podobe živalskega sveta, skozi katere se neka vdanost izkazuje, in še redkejše so v svetu dvonoštva, pa bi jih, kaže, moral, tako, kot je to Diogen počel, ko je z lučjo pri belem dnevu poštenost iskal, iskati z reflektorji, in to početi zato, da bi jih, kakor mi je to z vso svetlobo, katero sem premogel, uspelo, izjemoma, krepko preredko najti. Škoda reflektorjev, škoda dni, in let, škoda življenja, da iščeš tisto, česar malodane ni!

 

O(b)stal sem pri redkem, meni vrednem, in predvsem ne lažnem, pri redkih, ki se v enih samih svojih podobah izkazujejo, in jim čas riše, prek njih vedno prepoznavnih obrazov, grenkobe spoznanj, in v vsa njih življenja ne želim riniti, jih s svojimi težavami obremenjevati, kajti tudi oni se bodo, zagotovo, z istim srečali, s čemer sem se jaz, in predvsem z vprašanjem »za koga, k vragu, pa sploh si«?!

O(b)stal sem pri v sebe zaklenjenem sebi, in kot tak smem zaživeti, tu in tam, za neke redke trenutke, skorajda v lastni popolnosti, le – ni se bati, da bi smejoče gube prostor vsem ostalim odžirale, medtem ko oči, in objemi, še zmorejo izpovedati, brez nekih krutih posledic, vse tisto, kar želijo, in potrebujejo, da je moč še govoriti o nekem življenju, v kletko ujetem…

O(b)stal sem pri besedah, ki se, večinoma vsaj, v moja ušesa vračajo, četudi neslišno izrečene, da bi mi o lastni pravilni zgrešenosti pripovedovale, da bi me, z nekimi dvomi v smiselnost obstajanja, mojega, begale, da bi me, kdo ve, morda, pred izgubo zmožnosti govorjenja obvarovale. Bolj kot ne same sebi namenjene, v izjemnih trenutkih tudi nekim drugim, tistim redkim…

Da, in o(b)stale so mi misli, ki se v neka razmišljanja pletejo, pa čeprav bi bilo bolje, domnevam, ko se ne bi. Od vseh poprejšnjih razmišljanj itak skorajda ničesar nisem imel, vse dobljeno sem dajal, in oddal, da bi bilo, večinoma, popljuvano! »Dobro se z dobrim vrača«… oh, ja, najprej svoje življenje daj, nato ugotavljaj, koliko svojega ti je nekdo drug odstopil, pa boš pravo podobo tega vračanja uzrl!

 

Ne, že dolgo se ne iščem več, pravzaprav ničesar več ne iščem, le k nekemu spokoju, na koncu poti, si še dovolim upati. Mi je najdenega prek glave preveč, bi bilo, bržčas, bolje, ko se sploh iskati ne bi podal! Pač pa bi zajemal, z veliko žlico, vse, kar je moč jemati, in odvzeti, požreti, na koncu tudi – izsrati.