Že
nekaj časa se ubadam z mislijo o molku, svojem, kajti besede so, očitno,
izmišljene zaradi tega, da se je z njih pomočjo moč še manj sporazumevati, kot
se je dalo brez njih, obenem pa – kadar izustiš ali zapišeš besedo, takrat se
je smotrno po treh stvareh povprašati: KOMU si jo izustil oziroma zapisal, KAJ
si z njo želel povedati, ČEMU si želel povedati!
Že pri
prvem vprašanju, pri tem KOMU, naletim na gromozansko oviro: zapisovati
absolutni večini vodenoglavih, obenem »oportunih« bitij, miselno in čustvujoče
občutno prikrajšanih, ali peščici tistih, katerim bi, radi njih naravne
zasnovanosti, bile besede, načeloma, smotrne, a so, malodane brez izjeme,
zapadli v miselne vzgojno-učne kalupe, pa jim tudi risanje do živega ne pride,
kaj šele zapisovanje, govorjenje?!
In – če
se zavedaš velikosti te ovire, potem veš tudi to, da obstaja, morda, le nekaj
zrnc peska, odkrušenega od gromozanske skale, ki bi znal biti ta KOMU, pri
čemer bi bilo potrebno nepredstavljivo srečno naključje, da bi beseda do tega
KOMU dospela!
Pri
drugem vprašanju, pri KAJ, je zadeva nekoliko lažja – resnico, ne glede na to,
na katero področje obravnave se nanaša, čeprav…
Vodenoglavim
je resnica tisto všečno, v najboljšem primeru naučeno/privzgojeno, in je oboje
tudi tistim iz peščice zadosten razlog, da pri določenih temah sila redko, če
sploh, do dvoma dospejo, če pa že, potem si odgovore poiščejo znotraj že
ne-vem-koliko-starih »pojasnil«, katera bi čas že davno moral povoziti, a jih
prav radi nedojemljivosti ne zmore.
ČEMU
zapisovati oziroma govoriti?! Ja, vpijoče vprašanje… če veš za vodenoglave in
za peščico ukalupljenih, in če veš, da je najljubša »resnica« tista, ki je
najbolj všečna in se najhitreje pri roki znajde. In zlasti, če veš, koliko časa
so neke resnice, pred tvojimi, potrebovale za to, da so smele kot uradno
veljavne zaživeti! Celo tiste neke, ki se v materialnih svojih podobah kažejo,
in zmore do njih, načeloma vsaj, malodane vsak dospeti, so stoletja
potrebovale!
KOMU,
KAJ, ČEMU… nemoralnemu zagotovo ni smiselno o morali razlagati, ko pa zase, za
svoje stanje »ve«, da je »moralno«, in ne-razumskemu prav tako ni pametno o
razumu, razumskosti razpredati, ko pa tudi ta ne-razumski »ve«, da je »razumski«.
Miselno ukalupljeni pa niso bistveno daleč od ne-razumskih, vsaj po nekih
ključnih vprašanjih ne.
Pri tem
mi tisto obče »znanje« pade v misli, tisto o »prepričanega se ne da prepričati«,
pa – čeprav vem, da je takšna trditev povsem neutemeljena, celo bebava, saj
terapija prav na prepričanju prepričanega temelji, in uspeva, obenem vem tudi
to, koliko časa je potrebnega za to, da enega samega uspeš prepričati, zares
prepričati, in se mi zdi škoda časa za to, da bi ugotavljal, koliko bi jih bilo
potrebno prepričati šele za to, da bi neka resnica, zlasti »človeštvu«
nevšečna, dobila minimalno osnovo za lastno širitev!
Že itak
se nikoli nisem povprek z besedo obračal, vselej sem neko ožjo ciljno skupino
iskal, a dandanes… recimo, da zgolj k nekim starim, predhodnim spoznanjem novo
pridodajam, pa se mi ta KOMU še toliko bolj pred oči postavlja, kot se mi je
kadarkoli poprej! Komu, za vraga, komu pa naj bi svoje besede namenjal?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar