Do kod sega odpuščanje?!

Do kod sega odpuščanje? Samo do odpustljivega, do napake, do nehotene povzročitve slabega, nič dlje.

 

V kolikor oproščam namerno, konstantno povzročanje slabega, v takšnem primeru mi slabo ne more biti nesprejemljivo, nasprotno, sodi v moj vsakdan, kot nekaj običajnega in dopustnega. In ne samo to, celo prispevam k njegovemu ohranjanju, podpiram ga in spodbujam, pomagam mu rasti. In če to počnem, takrat tudi o sebi dobrem ne smem govoriti.

 

V svetu nagonov obstajajo dvojna merila, medtem ko delitev na prav in ne-prav, neko ugotavljanje dobrega in slabega temelji na osebnem pridu, pa zmore isto dejanje, kadar ga do drugega izkazujem, biti povsem »normalno«, potemtakem ne-slabo, kadar je povzročeno »meni«, takrat pa ga kot nekaj slabega vidim.

Da temu ni tako? Res?! Ko čakam, v nabito polni čakalnici, in se pripeti, da nekdo »preskoči« vrsto, takrat zlahka ugotovim, da se kaj takega ne bi smelo dogajati, da ni prav(ično), ko vrsto preskočim sam, takrat pa si to celo kot nek oseben uspeh razlagam… če zgolj preprost, banalen, in vsem poznan primer navedem. In takšnih primerov bi se nešteto dalo najti.

 

V svetu razuma, v svetu načel, so merila poenotena, in v neodvisnosti od povzročitelja določenega dejanja, zgolj na osnovi dejanja samega, opredeljujejo prav in ne-prav, pa je popolnoma vseeno to, ali »jaz« nekomu nekaj povzročim, ali ta nekdo »meni«, po povzročenem ugotavljam (ne)sprejemljivost narejenega. In ni nekih olajševalnih okoliščin, takrat, kadar se narejeno kot slabo izkazuje, pa vedno to slabo obsojaš in zavračaš, po potrebi tudi kaznuješ, na kakršenkoli že način.

 

Največji greh je, kadar storjenega greha ne čutiš. In v takšnem primeru niti obstajati ne bi smel.

V svetu hinavščine, dvoličnosti, nenačelnosti, nemoralnosti… obstajajo neki odpustki, obstajajo neke spovedi in spovednice, obstaja dobesedno trgovanje med slabimi in s slabim, pa se zmoreš celo greha znebiti, se »očistiti«, v kolikor se po zakonih trgovanja ravnaš. In takšno trgovanje ni usmerjeno v odpravljanje slabega, nasprotno, usmerjeno je v lajšanje, v omogočanje nadaljnjega početja istega, saj si, očiščen, osvobojen starih grehov, zlahka smem nove dovoliti…

V takšnem svetu govoriti o neki »duši«, ki naj bi celo vredna bila, in z nekimi »nebesi«, na koncu, nagrajena, v takšnem svetu je govoriti o »duši«, o »srcu«, o vesti, o vsem izhajajočem, od dobrote in poštenosti naprej, pa vse do zavedanja samega sebe – neprimernost, neumnost, najgrše možno laganje!

 

»V vsakomur je nekaj dobrega«, eden najbolj običajnih načinov iskanja opravičil. Za tiste, kakopak, ki teh opravičil, ki oproščanja niso vredni, in si ga ne zaslužijo! Tudi v požaru, v potresu, v izbruhu vulkana… je nekaj dobrega, objektivno, dejansko dobrega, pa teh stvari nihče na tak način ne doživlja, jih raje nikoli ne bi spoznal! Tam pa, kjer se slab s slabim izkazuje, kaj je tam, kaj je v takšnem dobrega?! In koliko je tega »dobrega«, da se izkazovati ne zmore?!

 

Ni tožnika, ki bi me zmogel huje obtoževati, za nekaj slabega, kar sem storil, kot se zmorem obtoževati sam! Ni sodnika, ki bi me mogel huje kaznovati, za taisto, kot se kaznujem sam! Predvsem pa – ni nekega duhovnika, ki bi zmogel za čistost-moje-duše skrbeti, s tem, da bi umazanijo z nje spiral, kajti samemu sebi nikoli ne zmorem ne pozabiti, ne oprostiti vsega tistega, kar sem kadarkoli, komurkoli slabega naredil, pa čeprav me pri narejenem ni vodila želja, pač pa se je kot neka napaka, nehotena, izkazalo! Tako da…

 

Da, samo do napak sega odpuščanje, pri čemer le-to tudi pri napakah ne zmore ustrezno učinkovati, tam, kjer dejansko obstajajo »duša«, »srce«, vest, načela, moralnost! In kdor se ne zaveda lastnega početja, kdor ni zmožen (ne)pravilnost istega ugotavljati, ta ne bi smel v svetu človeka obstajati!