Življenje, gromozanska iluzija…

Vsaj za moje se je tako pokazalo, kajti ves svoj čas sem preživel sledeč nekim idejam, nekim vrednotam, za katere, vse po vrsti, pa se je izkazalo, da zmorejo zgolj v posameznikih obstajati, in z njimi živeti…

 

Večina, malodane vsi… zgolj »praktična« bitja, katerim je njih lasten »želodec« temeljno vodilo obstajanja, doseganje njih ugodij pa merilo »dobrote« in »poštenosti« sveta!

Skupnost?! Skupnost pri njih šteje natanko toliko, kolikor zmorejo od nje jemati in prejeti, kolikor jim zagotavlja vse tisto, kar v sleherni čredi, v slednjem krdelu vsaka posamičnost pričakuje, od takšne in drugačne varnosti, prek tozadevne »prepoznavnosti« enakega med enakimi, do nažrtosti. Nič več. In takšne skupnosti se ne zmorejo z neko svojo vrednostjo hvaliti, le kako bi se, ko pa so iz nevrednosti tvorjene, sestavljene?!

 

Sem sanjaril? Sem! A ne o nečem neobstoječem, pač pa zgolj o preredko posejanem, krepko preredko, da bi smelo do izraza priti, in učinkovati! Sanjaril sem o svetu Dobrote, tam, kjer le-te, dejanske, ni! O svetu Poštenosti, tam, kjer so sprenevedanje, hinavščina, zahrbtnost, »praktičnost« osnovne »odlike«! O svetu Etičnosti, tam, kjer je treba slednjo priložnost izrabiti, in kjer o načelnosti ni duha ne sluha! O Človečnosti, Uvidevnosti, Odrekanju, o svetu Človeka, tam, kjer celo znanost le-tega sploh več ne omenja, kot prebivalca planeta! Da, da, poznam termin »sodobni človek«, a ob tem krepko dvomim, da tisti, ki so do takšnega poimenovanja dospeli vedo, kdo, kaj ta »sodobni človek« dejansko je…

 

Ni moč! Med volkovi moraš po volčje, med svinjami po svinjsko, v kolikor želiš nemoteno biti, celo prosperirati. Pardon, »prosperirati«, po volčje, po svinjsko…

 

Da, zahvaljujoč nekim učenjem, nekim prepričanjem, ki so se, po vrsti, kot neutemeljena, zavajajoča izkazala, sem sanjaril, in v teh sanjarjenjih večino svojega življenja preživel, iščoč tisto, kar je največjemu srečnežu najti, pa še to le tu in tam, iščoč vse dotlej, dokler nisem do ugotovitev, do spoznanj dospel, lastnih, kakopak, po dolgem, dolgem času, namenjenem ugotavljanju. Takrat pa…

Ne bom zapisal, da so že takrat sanjarjenja izpuhtela, ne, le preusmerila so se, z občosti na posamičnosti. Ne bom trdil, da sem že takrat do ugotovitve lastne nesmiselnosti dospel, ne, le vse tisto, v kar sem poprej verjel, za kar sem si prizadeval, sem moral, korak za korakom, brisati, ob tem ugotavljati metanje svojega poprejšnjega časa dobesedno v prazno, in poiskati, med vse redkejšimi, nek nov pomen tega, da sploh sem, da sploh imam, četudi sila majhno, malodane neznatno možnost, nečemu, nekomu prispevati. Vrednemu prispevanja, kakopak…

Ne, ni se takoj, na mah, vse podrlo, le podiralo se je, opeka za opeko, zid za zidom, dokler se ni vse, s temelji vred, spremenilo v prah, in mi je ostala zgolj neka jalova tolažba, da pa, morda, nekoč, kdo ve kdaj, in po vsej verjetnosti nikoli, Resnica uspe, in z njo tudi svet povsem drugačno svojo podobo izkaže. Nekoč, katerega ne bom doživel, nekoč, ki je tako majhen, da je vprašanje, če bo do njega kadarkoli prišlo!

 

Ni, svet nagonov ni za to ustvarjen, da bi gradil, da bi razvijal, na bolje spreminjal, da bi se, v prid skupnosti, sebi, svojim potrebam odrekal, ne, zgolj jemlje, dokler je za jemati, in kar je, za jemati. V tem, nagonskem svetu, se vse vrti krog tistega prekletega »jaz«, in »meni«, pa »zame«, in moraš biti resnično sila »čuden«, da sebe na prvem mestu ne vidiš, pač pa skušaš skozi zadovoljstvo celote do sebi potrebnega delčka dostopati. »Vsakdo po svojih zmožnosti, vsakomur po njegovih potrebah«… E, dragi Marks, priznavam ti veličino, čeprav se kot popolnoma nevredna izkaže, glede na to, da nisi vedel ne o čem, ne o kom govoriš, in komu!

 

Da, vse tisto, v kar sem verjel, čemur sem sledil, po najboljših svojih močeh, in skušal živeti, vse se je kot utvara izkazalo, bolj kot ne, med »praktičnimi«, med nagonskimi, med zase in sebi terjajočimi! Vem, nisem edini, ki je na tak način svoje življenje v nič vrgel, jih je moč najti, skozi čase, enake, in nisem edini, ki je upal, v tisti nek »nekoč«, katerega pa, vsaj v mojem primeru, v katerem o »človeštvu« govorim, po vsej verjetnosti nikoli ne bo!

 

Pravijo, da je laž potrebno tisočkrat ponoviti, da postane »resnica«. Ni res, njim so všečne laži takoj »resnica«, dočim lahko resnico v nedogled ponavljaš, da, morda, po nekem čudežu, sprejeta postane! Če je že prepoznavati, razumeti niso zmožni.

 

Ni moč proti vetru, čivkajo, ne da bi na sebi posledice čutil. Z vetrovi pa je hudič, iz različnih smeri prihajajo, pa je, kaže, še najbolje biti nek plehnat »petelin«, vrh slemena nameščen, takšen, ki se zna, zmore in želi obračati. In veliko je teh »petelinov«, in njihovega lažnega blišča, njihove lažne uspešnosti, in ne samo na strehah, na vsakem kupu gnoja jih je moč v njih glasnosti šteti…

 

»Ne bodi kot drugi,« jih je moč, nenehno, poslušati, a reveži ne vedo, da so tudi sami ti »drugi«, da vedno bodo, kajti – kot ne-drugi se rodiš, tega se ne da naučiti, za takšne spremembe je želja, pa še to zgolj tozadevna, krepko premalo!

 

Da, vse svoje življenje sem preživel v iluzijah, vse moje življenje je ena sama, gromozanska iluzija, pravzaprav prvovrstna smešnica, na lasten račun posmeh izkazujoča, kakopak, takšna, ki resda »oči odpira«, obenem takšna, da – ko dospeš do teh, »odprtih oči«, bolj ali manj le še svoje obstajanje ugotoviš, dočim o življenju kot takem ni ne duha ne sluha, izpuhtelo je neznano kam… v poplavi »dobrih«, »poštenih«, kaj vem kakšnih vse »ljudi«!