V svetu neštetih »resnic«…

Ni vsako misleče bitje takšno, da zmore razmišljati, misliti in tudi domisliti, do ugotovitve dejstev dospevati, do razkritja resnic(e), žal, a ni, večina, gromozanska večina in vsa nagonsko zasnovana bitja tega ne zmorejo! Pa čeprav…

 

Pa čeprav vedo, da »vedo«, kakor tudi mravlja ve, da svet sega samo do vrha najvišjega drevesa. In ji ni dano to, da bi ta svet spreminjala drugače, kot da izkorišča njegove danosti, upajoč, da je neka druga podoba živetja ne bo požrla…

 

Kadar zlahka dospeš do »resnice«, in te ta »resnica« malodane do smrti spremlja, takrat zgolj lastne možganske nezmožnosti izkazuješ, lastno ne-umnost, in ničesar več!

Obči v nekaj korakih dospevajo do odgovorov, kakršnihkoli že, kajti te odgovore potrebujejo, tudi radi tega, da lastne nezmožnosti pojasnjujejo, opravičujejo, z njimi obstajajo. In ko dospejo do teh odgovorov, se čas ustavi, imajo svoje »resnice«!

Znanost, razum ne napreduje zahvaljujoč odgovorom, pač pa zahvaljujoč – vprašanjem! In sleherni odgovor, do katerega dospe, ne da miru, niti slučajno ni obravnavan kot neka »absolutna resnica«, kot nekaj nespremenljivega, nekaj dokončnega, pač pa zgolj kot neka skromna stopnica, ki v mogočnem, nepreglednem stopnišču vodi k razkrivanju, in razkritju nekih delčkov neke celote, k boljšemu, pravilnejšemu razumevanju istega! Brez vprašanj, brez nezadovoljstva z odgovori, znanost, in razum, obstajati ne bi mogla!

 

Svet uradno prepoznanih živali ne spreminja sveta, ne prispeva k nekemu razvoju, ne, zgolj obstoječe danosti izrablja, za lastno preživetje, in za to, da s taistim preživetjem omogoča nadaljevanje obstajanja taistih danosti. Nič več, in prav nič manj! In tudi svet absolutne večine dvonogega-v-oblačila-odevajočega-se-življa nikakor drugače ne deluje, na svet kot celoto – izrablja danosti, jih z lastnim početjem celo ogroža, in to je to! Ko bi obstajala zgolj ta absolutna večina, ta svet pameti, nagonskosti, v takšnem primeru bi bila Zemlja še vedno ploščata in bi se Sonce krog nje vrtelo… in bi bila edina prednost takšnega sveta, da bi bilo zaradi nekih »reševanj« medsebojnih sporov manj pobitih z nekimi krepeli, kot jih je moč, pri takšnih »reševanjih«, pobiti s sodobnim orožjem.

 

Življenje je iskanje, celo nenehno iskanje, pa tisti, ki že na svojih začetkih do »spoznanj«, do »odgovorov« dospevajo, tisti, katerim je vsako všečno pojasnilo razkritje »resnice«, v bistvu sploh ne bi smeli o svojih življenjih govoriti, ker jih – nimajo! Imajo le svoja obstajanja, svoja biti-da-sem-da-obstajam.

 

Verujejo v boga. Verujejo v neresnice, katere jim tvezijo vrli-narodov-sinovi-in-hčere. Verujejo v lastno »poznavanje«, posledično tudi v lastno »vednost«. Verujejo v denar, v imetje, posledično tudi v lastno »vrednost«, izkazovano v podobah tega imetja. Verujejo v – nič! In ves ta nič, v katerega verujejo, je, še vedno, nek, četudi resnega upoštevanja nevreden »nekaj«, je vsaj otipljiv, moč ga je slišati, tudi videti in (pre)šteti, medtem ko do lastnega niča, do odsotnosti vseh tistih vsebin, ki se v podobah zavedanja, vednosti, poznavanja, vrednosti… izkazujejo, ne dospevajo. In zmore biti še največja baraba zavidanja vredna, celo čaščena, v kolikor se z imetjem, z nekim nazivom, položajem, katerega zaseda, izkazuje! In se izključno zaradi tega izkazuje, ker sama po sebi ni moteča, je popolnoma enaka vsem ostalim, s to razliko, da ima, da poseduje tisti »nekaj«, katerega občost ne premore.

V takšnem svetu je težko, marsikdaj celo nemogoče dospevati do resnice! Za to trditev kar nekaj primerov obstaja, skozi čase, domnevam da je Galileo obče najbolj znan…

 

Resnica ni tisto, kar je »meni« všeč, Resnica je tisto, kar je všeč dejstvom! Resnica ni tisto, do česar zmore »moja« pamet dospeti, ne, Resnica je tisto, kar zmore razum razumeti, posledično tudi ugotoviti! Resnica ni prepričanje in prepričanost, pa čeprav je treba biti prepričan v Resnico, v dejstva, ki jo tvorijo, sestavljajo! Do Resnice ni moč dospeti na neposreden način, tako kot obči berejo, gledajo, poslušajo, »razumejo«, ne, do Resnice vodi ovinkasta pot, in brez zmožnosti, s katero pamet ne razpolaga, posrednega ugotavljanja, do Resnice ni moč! Tako da – Resnica ni ves tisti »po svoje«, pač pa izključno tisti po-dejstvih!

 

V svetu neštetih »resnic« je malodane vse (po)znano, za vsako zadevo nek odgovor obstaja, pa čeprav niti vprašanj ne znajo zastavljati, in čeprav je odkritega za pikico, skromno pikico, napram vsemu nepoznanemu. In je, bržčas, zanimivo, to, da tisti, ki zlahka vse »vedo«, ne postavljajo vprašanj, jim niso potrebna, ker že itak – »vse vedo«! Ti povem, kdo »vse ve«?! Neumnost, samo neumnost je tako »pametna«!

 

Četrt stoletja sem, očitno miselno nezmožen, porabil za to, da sem možganske (ne)zmožnosti občestva ugotavljal, dočim vsakdo, ki se krog mene nahaja, o taistem občestvu že takoj vse ve! Ne da bi, najprej, vsaj o samem sebi vedel, kakopak, samega sebe, v objektivnih nekih podobah, videl.

Četrt stoletja sem ugotavljal, da sem zmogel pravilnost ugotovljenega tudi v praksi izkazovati, medtem ko občost »ve«, da dobro-vselej-zmaga, da prepričanega-ni-moč-prepričati, da-čas-vse-pozdravi, da leta-starosti-vplivajo-na-značaj…

Četrt stoletja sem ugotavljal, da sem ščepec človeštva znotraj »človeštva« ugotovil, medtem ko občost »ve«, da obleka-naredi-človeka, da vera-v-boga-naredi-človeka, da uporaba-orodij-naredi-človeka. Ko bi vedela tudi to… da se »moja« Tisa trikrat letno »preoblači«… da veruje v boga-mene, ki ji bom ob običajnem času hrano dal… da zmore stol kot pripomoček, kot nekakšno orodje uporabiti, za to, da z njega doseže posodo z mačjo hrano…

 

Pravijo, da – če znaš stol narediti, potem to najbolje izkažeš tako, da ga narediš. Čvrstega, stabilnega, vzdržljivega, uporabnega tako lažjemu, kakor tudi obilnejšemu. In pravijo, da znajo, da resnico poznajo, da so zmožni, čeprav… ne vem, čemu mi čas, nekih poslednjih treh desetletij, in malo več, priča samo o ne-znanju, ne-sposobnosti, ne-razumevanju?!

 

Resnica je sila preprosta zadeva, ko enkrat do nje dospeš. Pot do Resnice niti slučajno ni preprosta, in redki se prek nje podajajo. Resnica ni tisto, kar zmorem "dojeti", Resnica je tisto, kar dojamem, in me več ne preseneča. Resnica ni »po moje«, »po svoje«, »po tvoje«, »po naše«… Resnica je po-dejstvih!